Med Zolajevo in Zagrebško cesto se razprostira travnata površina, na kateri je nekoč stal bazenski kompleks s tremi bazeni in garderobnim objektom. Kopališče TAM je bilo kot del mariborske industrijske dediščine dolga leta prepoznaven simbol mesta in izredno priljubljena točka za poletno osvežitev. Prva faza kopališča je bila zgrajena leta 1973. Delavci TAM so kopališče gradili s prostovoljnim delom, pomagali so tudi učenci Šolskega centra pri TAM. Delali so tudi ob sobotah. Kot novost so bili postavljeni montažni bazeni iz aluminija, voda v bazenih pa je bila tehnološka in je pritekala, dobro očiščena, iz TAM-a. Območje je obsegalo 35.000 kvadratnih metrov površine in je sprejelo več kot tisoč obiskovalcev dnevno. Kopališče je med meščani veljalo za pravi simbol in ponos delavstva. Zaradi pomanjkanja denarja in premalo naložb v letne sanacije je kopališče sčasoma začelo izgubljati svojo vrednost in je propadalo. Leta 2006 je dokončno zaprlo svoja vrata. Pet let kasneje so se na občini odločili dokončno porušiti propadajoče objekte in zasuti bazenske jame. Do takrat so neznano kam in »čez noč« izginili aluminijasti školjki bazenov, težki 58 ton, in elektromotorji iz nekdanje strojnice kopališča. Zmikavtov niso nikoli izsledili.

Na predlog finančnega sektorja in akcijskega odbora za izgradnjo kopališča TAM je gospodarski odbor podjetja 29. junija 1972 sprejel sklep o izgradnji. Udarniška gradnja kopališča TAM se je začela 25. decembra 1972. Na 25.000 m² velikem prostoru so bili trije bazeni in poslopje za garderobe, v katerem je bilo 2.600 garderobnih omar. Največji je bil olimpijski bazen, velik 25x 50 m z globino od 1,8 do 2 m, pol manjši je bil bazen za neplavalce v velikosti 25x25m z globino od 0,90 do 1,30 m. Najmlajšim obiskovalcem pa je bil namenjen otroški bazenček v obliki zaščitnega znaka TAM (trije krogi s premerom po 8 m), na sredini katerega je bila fontana v obliki gobe. Olimpijski bazen je bil osvetljen, štirje veliki stebri mariborske Metalne pa so osvetljevali bazen s svetili Elektrokovine. Vgrajene so bile najsodobnejše filtrirne naprave. Strojne instalacije je izvedlo podjetje Cevovod, električne TAM, gradbena dela pa je opravil Konstruktor.

Kopališče je bilo odprto le sedem mesecev od začetka gradnje – 11. avgusta 1973 ob 10.15, ko so prve obiskovalce pozdravile fanfare godbe na pihala DPD Svoboda Tezno in oznanile začetek slovesnosti. Na kopališču je bilo okoli 3.000 ljudi, med njimi tudi predsednik občinske skupščine Maribor Stojan Požar in Peter Hedžet, namestnik sekretarja mestnega komiteja ZK. Kopališče je odprl Mirko Ledinek, predsednik delavskega sveta TAM. Skupaj z Jožetom Planovškom, predsednikom gradbenega odbora, sta potrdila otvoritev s skokom v vodo (ki je imela 21 stopinj). Na otvoritveni dan je potekalo tudi tekmovanje v plavanju.

Ob otvoritvi je Stojan Perhavc, generalni direktor TAM-a, dejal: »Na današnji slovesnosti otvarjamo pomemben rekreacijski objekt “Kopališče pri TAM”, s čemer dajemo delovnim ljudem na uporabo veliko pridobitev, ki ni pomembna samo za kolektiv TAM, temveč za celotno tezensko podjetje in za ves Maribor. Kopališče bo namreč na voljo vsem, ki si želijo osvežila in rekreacije.

Dograditev kopališča pomeni uresničitev davne želje našega kolektiva, ki je nismo mogli prej uresničiti zaradi raznih ovir. Temeljitim pripravam projekta je sledila pospešena gradnja, saj je od dneva, ko je gradbeno podjetje začelo z delom, do danes minilo le dobrih sedem mesecev. Gradnja se je lahko odvijala tako hitro zahvaljujoč temu, ker so nesebični napori nekaterih tovarišev iz TAM naleteli na polno razumevanje in pomoč pri vseh zunanjih dejavnikih, in sicer od Zavoda za urbanizem do občinske skupščine, tukaj zlasti pri oddelku za gradbene zadeve in pri inšpekcijskih službah, ki so delale z roko v roki z izvajalci pri sprotnem reševanju problemov.«

Večino sredstev za izgradnjo kopališča je prispevala Tovarna avtomobilov Maribor iz sredstev, zbranih za te namene, manjkajoča sredstva pa je prispevala občinska skupščina Maribor ter mariborska podružnica Ljubljanske banke v obliki kreditov. Svoj prispevek so dali tudi nekateri mariborski kolektivi v obliki raznih izdelkov: Metalna, Elektrokovina, Elektro Maribor in PTT.

Veliko delo pri izgradnji kopališča so opravili tudi učenci šolskega dela pri TAM, ki so s svojimi mentorji opravili kar 15.000 ur prostovoljnega dela na objektu.

Da je bilo kopališče dobro obiskano, kažejo že podatki v letu 1974, ko je kopališče le v času med 1. in 15. julijem obiskalo kar 19.000 kopalcev. Vstopnina je bila izredno nizka, kar je omogočalo vstop vsem, ki so se želeli osvežiti v vročih dneh, zaposleni v TAM pa so imeli ob predložitvi tovarniške izkaznice tudi popust. Na kopališču je bila tudi rediteljska služba, ki je skrbela za red, čistočo in prvo pomoč. Sestavljali so jo predvsem člani mladinskega kolektiva Tezno.

Na kopališču so potekali tudi plavalni tečaji, šole plavanja za vojake in plavalni treningi kluba Branik.

Slika 11: Gradnja Kopališča TAM, 1973, PAM, fond Zavod za urbanizem Maribor

Zanimivost

Še dan pred otvoritvijo so člani kolektiva mrzlično urejali vse potrebno za otvoritev – urejali so zelenice, razvažali kupe zemlje in jih ravnali, gradbinci pa so nalagali kamione z odpadnim materialom in pospravljali barake. Skupina delavcev je še vlekla mrežasto ograjo. V bazenih je bila že voda, v katero pa je bilo treba dodati še klor. Ko pa so delavci v največji bazen nasuli predpisano količino klora, se je ta obarvala črno. Po številnih poskusih in prizadevanjih so delavci skoraj obupali nad predvidenim odprtjem kopališča, saj bi menjava vode v bazenu trajala vsaj tri dni. Vseeno je voda kmalu spremenila barvo v rjavo, potem temno zeleno in na dan otvoritve je bila ponovno sinje modra. Po mnenju strokovnjaka podjetja, ki je dobavilo aluminijaste bazene, je bila za potemnitev vode kriva šota na okrasnih gredicah, ki so obdajale bazene, in jo je veter odnesel v vodo.