Rojstvo. Otroštvo. Kot otroci smo velikokrat poslušali starše govoriti o tem, kako brezskrbno je otroštvo, ko nam ni treba sprejemati odločitev in zgolj uživamo. Pa je res tako? Morda v prvih letih življenja res drugi sprejemajo odločitve v našem imenu, a dejstvo je, da se presojanje in odločanje začenjata razvijati že zelo zgodaj, čeprav sprva z manj pomembnimi odločitvami. Razumeti proces presojanja in odločanja ter se naučiti spopadati s težavami je »tek na dolge proge« in njegov start je prav v otroštvu.

»Nobenega problema ni mogoče rešiti z isto zavestjo, kot ga je ustvarila.« (Albert Einstein)

Koliko odločitev sprejmemo na dan? 50? 200? 500? Nihče jih seveda ne šteje, ampak odločitve sprejemamo na vsakem koraku. Vsakdanje, preprostejše težave in odločitve običajno rešujemo hitro, brez globokih razmislekov, s pomočjo referenčnih shem, ki so skupek tega, kdo smo in kako vidimo svet. Pri rutinskih opravilih večinoma proces odločanja poteka samodejno, na osnovi preteklih izkušenj in vzorcev, pri drugih odločitvah se odločamo tako razumsko kot čustveno, odvisno od situacije, v kateri smo. Preprost primer? Zakaj se, ko se pripeljemo v nakupovalno središče in so zasedena vsa parkirna mesta, ne odločimo parkirati na mestu, rezerviranem za invalide? Razumsko odločitev sprejmemo, ker se zavedamo, da smo zato lahko denarno kaznovani, čustveno pa, ker sočustvujemo z osebami, ki takšno parkirno mesto resnično potrebujejo, in si nikakor ne želimo biti v njihovi koži.

V preteklosti so znanstveniki proces presoje in odločanja večinoma razumeli skozi racionalni okvir, šele v zadnjem času so se začeli vedno bolj zavedati, kolikšno vlogo imajo naša čustva. Pri tem je treba razumeti naše možgane in kako delujejo – t. i. »plazilski« ali čustveni možgani (limbični sistem) so veliko hitrejši od t. i. »racionalnih« možganov (prefrontalni korteks). Iz tega nedvomno izhaja, da so hitre odločitve največkrat čustvene, kasneje, ko jih razumsko interpretiramo, si velikokrat želimo, da bi se odločili drugače. Nikar se to ne sme razumeti v luči, da smo ljudje v določenih situacijah »zgolj v službi svojih čustev«. Boljše harmonije med limbičnim sistemom in prefrontalnim korteksom se namreč lahko, kot večino stvari v življenju, izučimo, izpopolnimo in natreniramo.

____________________________________________________________________________________________________

»Hitre odločitve so največkrat čustvene, kasneje, ko jih razumsko interpretiramo, si velikokrat želimo, da bi se odločili drugače.«

____________________________________________________________________________________________________

Pri večplastnih težavah je proces presojanja, odločanja in reševanja le-teh pri zreli osebnosti zagotovo precej bolj zapleten in dolgotrajen, saj vsebuje vse od presojanja na osnovi preteklih izkušenj do kompleksnega odločanja in navsezadnje temeljitega tehtanja in premlevanja različnih možnosti. Pri resnejših težavah oz. pomembnejših odločitvah si vzamemo dovolj časa, da o zadevi temeljito premislimo, poiščemo vse pomembne informacije, odločitve pa delno ali v večini sprejmemo s pomočjo nam pomembnih oseb, ki bodo posredno ali neposredno vpletene v posledice naše odločitve. Presojanje v tem primeru temelji tudi na dejavnikih, kot so intuicija, preference in stališča, ki so se nam izoblikovala skozi življenje. Rezultat je cilj, ki ga želimo doseči.

Za nadaljevanje si izposodimo še misel Alberta Einsteina, ki je rekel, da bi, če bi imel eno uro časa, da reši težavo, porabil 55 minut za razmišljanje o težavi in 5 minut za njeno rešitev. Na tem mestu se lahko vprašamo, ali se včasih rešitev naše težave skriva preprosto v tem, da jo znamo identificirati, razumeti in izraziti. Zanimivo je, kako včasih poznamo sicer vso teorijo in različne tehnike reševanja težav, a se kljub temu izgubimo tekom procesa. Pri reševanju težav je velikokrat potrebna tudi velika mera ustvarjalnosti, le-ta pa nas uči, da če vedno rešujemo težave po istem načelu, bomo dobili enak rezultat (in da nas to ne sme presenetiti).

Vsak ima za sabo drugačen referenčni okvir in zato zagotovo tudi drugačen način presojanja, odločanja in reševanja težav. Veliko je odvisno od naše osebnosti in tega, kakšna je naša primarna družina, v kateri smo odraščali. Se kdaj vprašate, kako bi bilo, če bi se odločili drugače? Zagotovo se. A to je človeška radovednost, ki bo, vsaj v tem primeru, ostala nepotešena. Težave, kako se vrniti nazaj v čas in spremeniti odločitve, namreč (za enkrat) ni razrešil še nihče.