Popandemično okrevanje gospodarstva se je pred rusko vojaško agresijo letos nadaljevalo, kot rezultat sproščanja omejitvenih ukrepov se je že kazal ponovni pospešek gospodarskih dejavnosti. A posledice vojne v Ukrajini imajo vsestranske negativne učinke; ob hitri rasti cen energentov in zastojih v dobavnih verigah, ob občutnih podražitvah življenjskih dobrin postaja vse močnejša inflacija. Poslabšala se je likvidnost, pogoji za financiranje so se zaostrili, obrestne mere za zadolževanje nezadržno rastejo.

Volitve so mimo, nastopil je čas za spremembe, da bi za precej več ljudi veljalo, da je pri nas sreča doma. Ali je prioriteta dejaven napor za skupno dobro in močan glas proti ustvarjanju dodatnih izrednih razmer in neodgovornemu početju? V zadnjih letih je bilo preprosto preveč politične nedostojnosti in nekulture, da bi to kar tako sprejeli. Hujskaštva in blatenja po medijih, družbenih omrežjih seveda ne bo konec, upam le, da vsaj malo manj anonimnega gneva. Za politike bi si želel, da bi si večina vsaj poskusila prislužiti naše spoštovanje, da jih strankarska pravila, navodila ne naredijo čiste pokveke. Pravilno in dobrodošlo je, da se v družbi ne strinjamo in jasno je, da vsi tudi grešimo. A ko vidimo, da smo tako zašli, je treba spremeniti smer družbenega razvoja.

Da bi nastopila pokoronska in povolilna sproščenost, nam ni usojeno. Že zunanje, globalne razmere so takšne. Vseeno je lažje, bolj optimistično. Tudi bolj v miru se lahko informiramo, s pomočjo cele palete medijev, od bolj udarnih, levo in desnosučnih, takšnih, vsaj z ambicijo do objektivnosti, a tudi za bolj omejene se kaj najde.

Kako naprej? V družbenih odnosih mora prevladovati zavedanje, da vse temelji na gospodarstvu. Ne glede na politični sistem in stopnjo razvoja se v praksi mora vedeti, da če ni uspešnih gospodarskih subjektov, tudi vse ostalo ne more primerno delovati, ker se nima od kod napajati. Primarno se je treba posvečati inovacijam, razvojno naravnanemu delu, ker bistvenih sprememb ni mogoče pričakovati, če stari grešniki izmišljajo nove zablode ali novi grešniki odkrivajo stare.

Epidemija še ni preč. Kako bomo izvedli digitalizacijo, reindustrializacijo in zeleno transformacijo, če epidemične krize nismo zmogli brez enormnega povečanja zadolževanja, ob tem, da nam v družbi, temelječi na znanju, ni uspelo otrok obdržati v šolah? Zelena transformacija pomeni tudi ekološko čiščenje, ne samo naših dejanj, temveč tudi misli, brez jeze, sovraštva, napuha in druge moralno mentalne nesnage. Upanje je, da se prebudijo različne ravni zavesti, tudi kolektivna. Ne samo zadovoljstva, tudi učinkov zaprisežena individualnost ne more zagotoviti.

Ključni problem je, da politika skozi določena obdobja kar naprej uvaja nekaj vsaj navidezno novega. Napovedujejo se spremembe, ki običajno niso bolj naklonjene razvoju podjetništva, medtem ko se razrašča birokracija. Tako se ponovno oddaljujemo od zavedanja, kaj je temelj gospodarstva; da bi morali imeti stabilno gospodarsko in finančno politiko, ki bi privabljala in ne odganjala uspešnih podjetnikov. Državna uprava se mora spreminjati v smislu vitke uprave ter postati čim bolj učinkovita in sodelujoča, ne pa, da razmišlja o uvajanju novih davkov in izdatnejših sankcij.

Manjka bolj intenzivna podjetniška klima in več zavedanja, da v prihodnje klasičnih novih delovnih mest ne bo več, ampak si bodo zanje morali prizadevati tako posamezniki kot institucije, ki so odgovorne za zagotavljanje podjetništvu prijaznega okolja.

Prvi prioriteti v tem trenutku sta omejitev energetske in prehranske draginje ter vzpostavljanje bolj solidarne in pravičnejše družbe, temelječe na znanju, ki bo dvignilo dodano vrednost posamezniku in skupnosti.

Ne bo lahko.