Začelo se je novo šolsko leto, ki prinaša nove izzive in upamo novo realnost glede odprtja šol.

Kljub upanju in želji, da bi se epidemija zaključila (čeprav je uradno ni), se nam želje niso uresničile. Vendar se je spremenil pristop k reševanju težav, ki jih okužba prinaša. Dozorelo je spoznanje, da je treba odprte šole ohraniti, rekel bom skoraj za vsako ceno. Seveda nam je jasno, da če bo epidemija prehuda, se zaprtju znova ne bomo mogli izogniti. Tukaj smo delni talec javnega prevoza, ker če ni javnega prevoza, tudi šola ne more delovati. Posebej to velja za našo šolo, kjer je delež vozačev zelo velik. Vsi deležniki izobraževalnega procesa vlagamo velike napore, da bi zagotovili varno učno okolje in onemogočili prenos okužb. Izvajamo vse predpisane varnostne ukrepe in se trudimo biti čim bolj dosledni.

Pri izvajanju varnostnih ukrepov moram reči, da jih velika večina dijakov, zaposlenih in staršev podpira in izvaja, a žal naletimo na nekaj posameznikov, ki teh ukrepov ne želijo izvajati. Glavno jedro spora je nošenje zaščitnih mask pri pouku oziroma v vseh prostorih šole, kot je zapisano v odlokih vlade.

Spoštujem pravico posameznikov, da imajo drugačno mnenje od drugih, vendar ne morem razumeti upora nekaterih, ki ne razumejo, da gre pri tem za vse udeležence izobraževalnega procesa. Če nekdo, zaradi lastnih prepričanj, ne želi nositi zaščitne maske, s tem ogroža tudi mene in veliko večino tistih, ki so maske pripravljeni nositi. Menim, da s svojo pravico do drugačnega prepričanja ne smejo posegati v pravico drugih, do varnega okolja.

Pri teh dokazovanjih in nasprotovanjih me najbolj žalosti dejstvo, da svoj upor naslavljajo na napačen naslov. Šola ni tista, ki odloke sprejema, vendar jih je dolžna spoštovati. Na tej točki se vsaka nadaljnja razprava konča. To ni vprašanje osebne odločitve ravnatelja oziroma vodstva šole, ampak je zakonska obveza. Mi smo javni uslužbenci in kot taki dolžni spoštovati odločitve vlade. Ali jih bomo spoštovali ali ne, ne more biti stvar naše presoje. Ne znam si predstavljati, da bi lahko vsak ravnatelj odločal po svojem prepričanju in bi imeli v Sloveniji ob nekaj sto šolah nekaj sto različnih pristopov. To bi bilo najmanj nenavadno in jaz si takšne države ne želim, četudi imam kdaj drugačno mnenje. Prav tako si ne znam predstavljati javne ustanove, ki bi jo predstojnik vodil na temelju zapisov na družbenih omrežjih, ki mi jih kot dokaz ponujajo nekateri drugače misleči. Vendar ne gre za slepo poslušnost, ampak za spoštovanje nekih družbenih vrednot. Ali so odločitve zakonite, ali so ustavne …, morajo presoditi pravna stroka in ustrezne institucije, dokler razsodbe niso drugačne, so sprejeti odloki veljavni. Dokazovanje o ustreznosti ali neustreznosti posameznih odlokov naj bo naslovljeno na tiste, ki jih sprejemajo in ne na nas, ki smo jih dolžni izvajati. To vnaša nepotreben nemir v pedagoški proces, ki ima že tako primanjkljaje iz preteklih let, zaradi zaprtja šol. Sedaj, ko bi morali najbolj delati (upam, da se nam ne zgodi ponovno zaprtje), izgubljamo čas z zadevami, na katere nimamo vpliva. Za prepričevanje in pojasnila tistim, ki menijo drugače, porabim ogromno energije in časa, ki bi ga lahko uporabil dosti koristneje.

Naj zapisano ne bo narobe razumljeno. Moje osebno mnenje je, da če je največja žrtev, ki je potrebna, da okužbo zaustavimo, spoštovanje nekaj pravil, potem žrtev ni velika. Tudi jaz ne uživam ob nošenju maske, vendar jo vseeno nosim, ker je to potrebno. Ob tem lahko pogledamo v sosednje države, ki imajo enake ali podobne ukrepe, a pri tem dosti manj težav pri izvajanju le-teh. V čem smo mi drugačni, da je v sosednji Avstriji neki ukrep ustrezen, medtem ko za nas ni primeren in je preveliko omejevanje pravic?

V upanju in želji, da bo ukrepov čim manj, da se epidemija čim prej konča in da se vrnemo v »normalno« življenje, začenjamo novo šolsko leto. Vpis se nam je ponovno povečal in želimo, da vse tiste, ki so se odločili za šolanje pri nas, opremimo z znanjem in veščinami za nadaljnje življenje.