V Pokrajinskem arhivu Maribor se hrani 1.258 arhivskih škatel arhivskega gradiva, ki je nastalo ob delu mariborske Tovarne avtomobilov Maribor. Skupaj s šestimi predalniki, ki vsebujejo konstrukcijske načrte proizvodov na paus papirju in dvema kartotečnima omarama konstrukcijske dokumentacije na mikrofilmih tako fond Tovarna Avtomobilov Maribor zajema kar 140 tekočih metrov. Časovno vsa dokumentacija obsega obdobje od leta 1941 do leta 1998. Ta dragoceni vir objavljamo v prepisih Kronike TAM. Objavljeni so tako, kot so bili zapisani prvotno. Tokrat nadaljujemo z januarjem 1944 in zračnimi napadi zaveznikov na tovarno.

Zračni napad zavezniškega letalstva, ki je bil izvršen prvič neposredno na tovarno dne 7. 1. 1944, je povzročil 41 smrtnih žrtev in 40 težko ranjenih v samem podjetju. Napravil je ogromno zmedo, preplah in materialno škodo podjetju, ki so jo ocenili na okrog 900. 000.- RM, ki je bila kot vojna škoda sicer v celoti povrnjena, vendar pa so le nastale velike vrzeli v tovarni. Porušenih je bilo več barak, poškodovane so bile ceste in razne instalacije, kanalizacija, poleg tega pa je bilo uničene in izgubljene razne važne tehnične predvsem pa še obračunske dokumentacije. Zelo močno prizadet je bil objekt III, vendar tokrat še ni bil v celoti porušen, čeprav je padlo po izjavah takratnega vodstva, samo na ta objekt in v neposredni bližini istega 28 raznih zažigalnih in rušilnih bomb, težjih in lažjih, v njegovi neposredni okolici pa še mnogo več. Materialna škoda pa bi bila še mnogo večja, če ne bi ta objekt po spremenjenem planu služil za skladišče surovin in jekla ter nekaterega manj vrednega orodja, kar vse pri tem na padu ni utrpelo večje škode, posebno še, ker vnetljivih materialov v tem skladišču ni bilo dosti. Pač pa je večja škoda nastala pri samem objektu, ki je bil dobesedno prerešetkan, je pa zasilno še vedno lahko služil svojemu namenu.

Še težje je pri tem napadu bila pri zadeta bivša »Texta«, kjer je bila šola za učence v gospodarstvu. Ves vzhodni del šolskih poslopij je bil docela porušen, zelo pa je bil poškodovan tudi desni trakt. Popolnoma so bile uničene delavnice, v katerih so se šolali učenci. Človeških žrtev je bilo okrog 40, med njimi je bilo 33 učencev, ostali so bili predavatelji in učno osobje, zaposleni v tej šoli. Razumljivo je, da so pri tem bili uničeni popolnoma vsi stroji in vse strojne in instalacijske naprave v teh objektih, tako, da so premišljevali ali bi se naj sploh še vršila na tem mestu kakršnakoli popravila ali pa bi bilo le ceneje, boljše in hitrejše, da bi se zgradilo primerno šolo z vsemi potrebnimi modernimi delavnicami nekje v neposredni bližini tovarne. Iz vsega pa se da sklepati, da je bil ta napad namenjen v prvi vrsti tovarni, ne pa šoli, ker je dejansko padlo na razmeroma majhno področje toliko raznih rušilnih in zažigalnih bomb in da so torej letala le nekoliko zgrešila svoj pravi cilj oziroma nekaj prehitro spustila svoj uničujoči tovor, čeprav je tudi jugozapadni del tovarne doživel zelo hude udarce in bil močno prizadet. Pri reševanju dokaj številnih žrtev, izkopavanju mrtvecev in zasutih ter poškodovanih oseb tako v tovarni, kakor tudi v »Texti«, so se najboljše izkazali ujetniki Angleži in tudi francoski delavci, ki so prvi prihiteli v pomoč prizadetim, dasiravno se pri delu v tovarni odnosno pri gradbenih delih nikoli niso pretegnili.

Drugi večji napad iz zraka je sledil v poletnih mesecih, ko je bil docela porušen že itak močno poškodovani tretji objekt, tako da so ostali le še nosilci, ki pa so tudi bili močno poškodovani od izstrelkov /Splitter-jev/. Tudi škoda na materialu in orodju, vskladiščenem še vedno v tem objektu, je bila to pot mnogo večja. Prizadeta sta bila delno tudi prvi in drugi objekt, ki pa sta se še dala zasilno oziroma vsaj začasno toliko popraviti, da se je lahko z delom v teh delavnicah nadaljevalo. Na več mestih je bila porušena tudi železniška proga v tovarni in do nje, katero pa so morali lastni vzdrževalni obrati v čim krajšem času sami popraviti. Zelo močno je bil prizadet tudi del stanovanjskih in gospodarskih barak na napadenem področju, od katerih so nekatere z vso opremo in inventarjem zgorele do tal. O človeških žrtvah ob priliki tega napada ni ničesar znanega, vsaj poročila teh sploh ne omenjajo, čeprav skoraj ni mogoče verjeti, da jih ne bi bilo. Sicer pa so se ljudje, ki so že poznali dejstvo in posledice prvega napada, že na dani prvi znak opasnosti, pričeli sami umikati iz delovnih mest in po najhitrejši poti iskati zatočišče, nekateri v bunkerjih in bombnih lijakih, drugi zopet v bližnjem gozdičku, samo, da bi si ohranili življenje. Na ta način so lahko izostale masovne žrtve, če se že posameznikom ni uspelo rešiti.

Koliko je še sledilo do osvoboditve letalskih napadov na tovarno ni bilo mogoče izslediti iz zapiskov in poročil v podjetju. V Pokrajinskem muzeju v Mariboru pa še obstojajo neka poročila odnosno statistični podatki o preletih in napadih »sovražnih« letal na celotno območje Maribora, ki so jih vodile za to določene vojaške protiletalske službe in bi se iz njih morda dalo ugotoviti število vseh izvršenih napadov.

Se nadaljuje …