Kakor koli je komu uspelo preživeti dopust, že drugo pandemično poletje, je to za nami.

Preteklosti se ne da spremeniti. Žal, tega nismo, še vedno precej zazrti v bližnjo zgodovino, spoznali. Sprava ni vrednota, zato nam ni uspelo. Z odstrtjem zamolčanosti, prikritosti se ji lahko dodajo le različni poudarki, a na glavo se za nazaj ne da postaviti ničesar. Kot moj spomin na zibel moje mame, Belo krajino, zelo pristno, malo odmaknjeno, močno spregledano, za dušno, pohodniško, kolesarsko in kulinarično eksperimentiranje. Od vtisov iz mojega otroštva do današnjih dni; še venomer jo drugače dojemam, sprejemam, a v bistvu ostaja enaka, tam spodaj, v srcu.

Barve jeseni že preplavljajo našo krajino. Ričet, v katerem so glavne sestavine, na trdo servirani ukrepi za zajezitev epidemije na eni in proticepilsko razpoloženje, nezadovoljstvo vse večjega števila državljanov na drugi strani, je močno začinjen s političnimi kalkulacijami. Treba bo zaužiti še toplega, bolje kot kasneje požreti vročega, ker se vse več, čeprav politično nič artikuliranega, dogaja na ulici. A ta je vedno nepredvidljiva, za čredno imunost pred divjanjem, vandalizmom ni cepiva. Heterogena množica pač ne more izluščiti novih programskih izhodišč, zgraditi in utemeljiti nove platforme, razvojne paradigme. Obliva lahko le s populizmom, a odločati ne more o ničemer, kar je pomembno za delovanje države. Zaupanje v institucije države je na psu, zaradi desetletij moralne erozije oblastnikov, a sedaj jim pri naslavljanju na državljane manjka še dostojnosti. Kako postati priljubljen in ne populističen? Najbrž je treba biti iskren, tudi tega nam manjka.

Na misel mi pride, da smo Slovenci zelo napredovali, ko smo imeli tuje oblastnike in se nismo kregali, kdo bo naš lider. Ne apeliram na lažjo pot, da bi se udinjali drugim, živeli v senci odgovornosti za lasten razvoj. Saj tudi sebe še vedno drgnem, preganjam. Raje sem sam sebi suženj, kot da bi drugim služil.

Konec je neke logike, da se ne da nič narediti in čakamo na prisilo države, ki se ji vedno upremo. Ne silim nikogar, vendar je treba vedeti, da je na območjih, državah z nizko precepljenostjo gospodarsko okrevanje počasnejše. Po pandemiji se bo spremenilo ne samo obnašanje, ampak tudi vrednote. Fokus mora postati dolgoročen. Tudi če želiš v senco, lahko razprostreš senčnik ali posadiš drevo. Slednje traja dlje, a pot je prava.

Mogoče smo priča obdobju, ki bo v prihodnosti pridobilo velik pomen, saj so nasprotja v družbi tako velika, da bodo izsilila preobrat k drugačni politiki, nasploh obnašanju. Moramo na pot iz krize, miselne, siceršnje. Ne v širino, rast navzgor, privlačno ljudem, sistemu, ki podpira družbeno kohezivnost.

Vsi ponavljamo mantro o nujni zeleni transformaciji in četrti industrijski revoluciji z digitalizacijo.

Osnova družbene prakse mora postati soustvarjalnost med oblastjo in civilnimi združenji, nevladniki. To ni nujno zlo, kot je trenutno obnašanje, je vezivo naslednje trase, za našo razvojno pot, ki se polaga na temelju zaupanja. Tukaj smo še neizmerno daleč, pri mobilizaciji ljudi za skupne cilje namreč.

Da bi živeli, kar pridigamo. A najprej morajo maske pasti, ne samo kot znak, da smo premagali koronavirus, ampak, da bi tukaj lahko z veseljem delali in živeli bolje, za kar imamo vse pogoje.