Mesec maj je bil kar precej moker, junij pa nam je postregel z za ta čas kar ekstremnimi temperaturami. Ljudski glas pravi, da tako kot ljudem se tudi vremenu meša. Pa vendar, ko se družba odpira, ko se ližejo rane za posledicami epidemije, podnebne spremembe pridobivajo veljavo. Odzivi nanje, razmišljanja za delovanje v večjem sožitju z naravo naj bodo v prihodnje naše najmočnejše družbeno vezivno tkivo.

Trideset let potem, ko smo izvojevali državnost, smo upravičeno praznovali. Ponovno ni šlo brez ločevanja, napetosti. Seveda je prisotna želja, da se enim priznajo vizionarska in vojna junaštva, drugim ponovno obesijo uteži, ker niso bili tako prepričani, tako zagreti za osamosvojitev, spremembo družbenega sistema. Če bi vse vodilo le golo domoljubje, temu ne bi bilo tako, tako pa pričakovanje obresti na ta osamosvojitveni vložek zadeve precej premeša. Navsezadnje je tudi to razlikovanje kot posledica različne angažiranosti, uspešnega dela, posledično neenakosti srž sistema, za katerega smo se odločili.

Mene bolj zanima prihodnost. Še vedno nimamo skupne vizije, drugače se ne bi venomer vračali v obdobje druge svetovne vojne. Politiki so preveč narazen, njihov modus operandi je nasprotovanje drugače mislečim. Sicer se za sedaj družbena krajina le besedno osmrajuje, mi pa, kot poznano, za ukrepanje proti osmrajevalcem nimamo zakonske podlage. Ena stran drugi spušča bombice, v sovražni maniri, kot nezaželeni strani, obe pa sta ujetnici začaranega kroga, ki nas imobilizira. Če se o preteklosti ne moreta zediniti, je iluzorno pričakovati skupno vizijo o naši prihodnosti. V bistvu smo sedaj priča verbalni agresiji, medijski vojni. V vsaki vojni je prva žrtev resnica, tako je tudi v tej. Ne prepoznajo se več vsebine in načini, saj so boljševistične metode dobile zatočišče tudi na desni. Nam starejšim je poznano, da identifikacija s simboli enoumja, ne glede na vrednote, na katere se populistično prisega, nujno privede do družbene erozije. Ljudem, posebej mladim se je politika priskutila, rezultat tega je skromna udeležba na volitvah, precej se jih je odselilo, vsem pa praktično odvzelo vsaj košček perspektive. Zanje so zagotovljeni le naši dolgovi.

Kaže prisluhniti posameznikom, ki pozivajo k širšemu družbenemu dialogu glede naše skupne prihodnosti. Kakšen jutri si kot družba, nacija sploh želimo? Kot rečeno, obstoječi garnituri to ne bo uspelo. Težka bo, sicer nujna, menjava generacij. Potrebujemo mlade talente, alternativce, radovedne raziskovalce; ljudi, ki dvomijo, čeprav trenutno niso zaželeni. Sedanje kadrovsko popolnjevanje preveč temelji na pritlehnih, preračunljivih analnih povzpetnikih, od arogantnežev, moralnih pohabljencev do mečkačev z erektilno disfunkcijo. Končanje izredne epidemične krize bo pri oblastnikih imelo za posledico tudi odvzem dela izredne izvršilne moči, ki ji v normalnih razmerah, v normalnih državah ne pritiče.

Da lahko z optimizmom gledamo v prihodnost brez mržnje, z manj dobrodelnih akcij, dodatnih socialnih kuhinj, je narodu treba ponuditi čvrsto vezivno tkivo na eni, po drugi strani pa koncept, povezan z globalno ravnijo, ki bo ohranil možnosti za dostojno preživetje naših potomcev. Kaže se, da nas dušno in razumsko edino »zelena preobrazba« lahko poveže, v odprti družbi spaja naše različne poti. Slovensko kokoš moramo brez dvomov peljati po poti nove paradigme, kjer so povezani vsi viri in sektorji, od infrastrukture, prometa in energetike do okoljsko vzdržne, energetsko varčne tehnološko zahtevne produkcije, v smeri obilja za vse v brezogljični družbi. Deluje utopično, ampak vizijo je treba postaviti skupaj in pogumno naprej.

Za vse nas pa najprej upam na sproščeno poletje, da nas korona pusti pri miru, ne preseneti kakšen novi sev. Ne da se več stiskati v mehurčku, treba bo odtočiti.