Tudi tokrat nadaljujemo s serijo objav, prepisov iz Kronike TAM, kot so bili zapisani prvotno.

Za prepise poskrbi mag. Nina Gostenčnik, direktorica Pokrajinskega arhiva Maribor.

Podjetje je bilo čisto vojnega značaja, uživalo je prioriteto pred vsemi drugimi, posebno še pred civilnimi podjetji. Isti razlog za majhno število zaposlenih so bili tudi v oddelku prodaja, ker so glavni kupci bila podjetja iz koncerna VDM odnosno montažna podjetja, ki so iz prejetih delov sestavljala posamezne agregate in kot finalni proizvod vojaška letala. Deli so se količinsko in kakovostno prevzemali v tovarni, takoj nato se je morala izvršiti odprema in fakturiranje po vnaprej določenih fiksnih cenah. Postopek od nabave proizvodnega materiala pa do končne prodaje, knjiženja in vnovčenja je bil zelo enostaven. Izogibovali so se vseh evidenc, ki niso bile nujne in s tem prihranili ogromno na delovni sili, režijskem osobju in na poslovnih stroških.

Obstojal pa je problem, ki so ga v svojih poročilih večkrat navajali in ga niso mogli povsem zadovoljivo rešiti zlasti še ob uvajanju holeritizacije v podjetju. Že v letu 1942 so napreč prispeli Hollerith stroji v tovarno, ki dalje časa sploh niso mogli biti izkoriščeni, ker ni bilo najti potrebnega strokovnega kadra, ki bi znal upravljati odnosno se posluževati te sodobne mehanizacije. Od časa do časa so sicer prihajali strokovnjaki iz rajha in iz Dunaja, katerih naloga pa je bila izvedba organizacije in prilagoditve mehanizacije potrebam tovarne. Ni pa bilo strokovnih uslužbencev – srednjega strokovnega kadra –, ki bi naj to organizacijo in delo sprovedel v tovarni. Na Štajerskem teh ljudi ni bilo, ker so večinoma vse zavedne Slovence izselili ali pa jih preselili. Iz Nemčije ali Avstrije jih tudi ni bilo mogoče dobiti, ker so že tamkaj bili potrebni. Na dokaj vztrajno in energično zahtevo vodstva podjetja je končno uspela začasna premestitev večjega števila strokovnjakov iz rajha. Med tem časom pa je že tudi podjetje poslalo večje število svojih uslužbencev na priučevanje v Nemčijo in na Dunaj. Mnogo je torej bilo preglavic vse leto 1943 in šele v letu 1944 se je lahko pričela vsestransko koristiti holeritizacija ali mehanizacija v podjetju, ko so se vrnili vsi na priučevanje poslani uslužbenci. V šest do dvanajst in še več mesečni praksi so poleg strokovnega znanja pridobili tudi na znanju in obvladanju nemškega jezika.

To pa je ponoven dokaz, da vodilni gospodarski krogi na okupiranem ozemlju niso štedili niti z denarnimi niti z materialnimi sredstvi za pridobivanje in prevzgojo kadrov pa naj si bo od nekvalificiranih pa vse do visokokvalificiranih strokovnih kadrov, v kar pa so bili prisiljeni, če so že hoteli nadvladati nad vsem svetom. Kot je že bilo omenjeno, je šlo skozi razne tečaje veliko število delavcev in uslužbencev, posebno še v prvih dveh letih takoj po sprejemnih formalnostih. Zato tudi glede pričetka redne proizvodnje v tem pogledu ni bilo nekih posebnih težav.

V prejšnji opuščeni tekstilni tovarni “Texti”, ki so jo že v letu 1941/1942 popolnoma preuredili, so se šolali na eno oz. dvoletni šoli učenci, ki so jih večji del rekrutirali iz podeželja. Vsi ti učenci so bili kot v nekem internatu s popolno oskrbo. Težave so obstojale le v začetku zaradi neznanja nemškega jezika, je pa vzgoja teh mladincev potekala popolnoma po hitlerjanskih metodah in jih tudi bravnavali povsem kot tkzv. »Hitlerjugend« ter jih skušali pridobiti za sebe. Učenci so, poleg pridobivanja teoretičnega znanja, ki so jim ga posredovali ne samo dobri politični, temveč tudi strokovni učitelji, delali praktično še v delavnicah, kjer so bili postavljeni različni stroji in kjer jim je bilo na razpolago vse orodje, priprave in pripomočki, pa tudi potrebni material za čim uspešnejše šolanje. Disciplina je bila tako v šoli kot v internatu enaka vojaški, zato je bil tudi uspeh izredno dober, kar se da sklepati iz poročil nadzornih organov, ki so redno kontrolirali delo na tej šoli. Takoj po končanem šolanju so bili ti mladinci postavljeni na razna delovna mesta v tovarni na redna dela in že kot kvalificirani delavci. V razmeroma kratkem času so pridobili tolikšno znanje, da so bili z njimi izredno zadovoljni vsi njihovi predpostavljeni.

Pri vzgajanju teh kadrov seveda ni igralo nikake vloge skrb za sicer precejšna finančna sredstva, ki niso bila neznatna, ker je vse stroške v zvezi s šolanjem in prešolanjem brez vsakih komplikacij krilo podjetju takoj ob predložitvi računa ministrstvo za vojno letalstvo.

Kolikšen je bil zaslužek delavcev in uslužbencev na določenih delovnih mestih, se ni dalo točno ugotoviti, ker ni bilo več nikakih podatkov. Po izjavah nekaterih delavcev, ki so bili takrat in so še danes zaposleni v podjetju, je bil mesečni zaslužek delavcev in nižjih uslužbencev nekako med 200 in 500 RM. Vodstveni delavci, mojstri in delovodje so prejemali plačo od 500 RM dalje. Takih, ki so prejemali plačo od 1000 RM dalje je bilo le 6 višjih strokovnjakov, šef kontrole pa je prejemal RM 1.500 mesečno. Nekateri višji strokovnjaki so prejemali tudi občasne premije in nagrade. Kolikšna pa je bila plača generalnega direktorja ter obeh direktorjev, tehničnega in komercialnega pa tudi ni bilo najti nikakih podatkov, ker so slednji zelo verjetno prejemali svojo plačo neposredno iz Frankfurta. V splošnem pa je znano, da je celotna zadeva plač in ostalih prejemkov ter ugodnosti v naravi, bila strogo zaupnega značaja ne samo v tem podjetju, temveč v vsem kapitalističnem svetu.

Disciplina v podjetju se je od časa do časa zelo poslabšala, pojavljalo se je v vse večji meri pohajkovanje in potikanje po tovarni in le redki so bili vedno na svojem delovnem mestu. Pričeli so naraščati izostanki od dela, bilo je več neopravičenih kot tudi opravičenih izostankov, zlasti v ponedeljkih je bilo mnogo »plavih« in podobno. Da bi ustvarili večji red in disciplino, so se odločili uvesti posebne značke, ki so omejevale delavcem in uslužbencem svobodno kretanje in sprehajanje po tovarniškem območju, kar smo že omenili. Nadalje so v tovarniški ambulanti uvedli zelo strog režim prihajanja in odhajanja in je moralo zdravniško osobje odklanjati vsako pomoč osebam, ki so se po večkrat pojavljale pri njemu. Take delavce so morali označiti s simulanti in na podlagi prijave je bila takoj izrečena kazen. Po opravljenem rednem delu na delovnem mestu so le-te odvedli pod stražo v posebno barako, kjer so bili pod stalnim nadzorstvom.

Glede na veliko število zaposlenih v tej tovarni, je bilo namreč vodstvu odobreno, da ustanovi svoj oddelek naglega sodišča, ki je imelo pravico takoj po izvršenem kaznivem dejanju na podlagi prijave zdravniškega osebja, tovarniške zaščite ali vodilnega osobja izreči in izdajati odločbe o kaznovanju. Za takšne kaznjence je bil osnovan torej poseben vzgojni kader, ki so ga nazvali »beli križ« kamor so zapirali vse te tekozvane »bumelleute« po opravljenem delu. Bili so pod strogim nadzorstvom dokaj močne tovarniške zaščite »Werkschutz«, na katere čelu je bil zloglasni gestapovec Osvlad, rodom iz Dunaja, ki se je prav rad posluževal vseh znanih gestapovskih metod. Za vsa svoja nečastna dela je sicer pozno, pač pa še tik pred osvoboditvijo prejel zasluženo kazen. Pripadniki »Werkschutz-a« so se v precejšni meri rekrutirali iz domačih vrst kulturbundovcev, na odgovornejših vodilnih mestih pa so bili že »izšolani« Avstrijci ali čistokrvni Nemci, ki so bili v neposredni zvezi z Gestapom v Mariboru ali Graz-u. Za to tovarniško zaščito so bile zgrajene posebne, prav solidne barake v bližini glavnega vhoda v tovarno in bile tudi udobno opremljene. Organizacijsko pa je spadalo neposredno pod vodstvo podjetja.

Političnih kaznjencev v teh barakah ni bilo, ker so le-te odpravljali sproti v takratna taborišča na gradu Borl in v Strnišče pri Ptuju, sedanje Kidričevo.

S posluževanjem teh metod in izvajanjem še drugih podobnih ukrepov jim je, jasno, tudi uspelo, da so znižali visoki odstotek odsotnosti z dela v času od 1. 1. 1944. do 1. 6. 1944. na vsega še 7% odsotnosti, medtem ko je znašal isti v letu 1943 v povprečku še 15%, tako se pač trdi v enem izmed poročil, ki jih je podalo vodstvo podjetja.