Epidemija pa kar lomasti dalje. Kako se nanjo odzvati, da bi bila zaradi nujno spremenjenega načina prihodnjega življenja sprejeta kot blagoslov usode in ne samo kot kladivo?

Kaj vse se nam je že letos odvrtelo? Trump je nazadnje uradno le priznal poraz, sebi in svojim somišljenikom pa ga gotovo ne bo nikoli. Z njim je odšla tudi »naša« Melanija, gotovo najlepša, najbolj elegantna, atraktivna lupina na mestu prve dame ZDA »ever«. Novi ameriški predsednik Biden gotovo v primerjavi s predhodnikom prinaša ponovno dostojnost v politiko, bolje v komunikacijo, če bo ta potrjena tudi v dejanjih, pa je še prezgodaj napovedati. Ugled in položaj prve svetovne velesile v svetu je bil s Trumpom nepopravljivo zapravljen.

Da bi se kdo zavzemal za dostojnost v politiki, tega že dolgo ni zaznati tudi pri nas. Samoimenovana koalicija ustavnega loka, KUL, je neslavno pogorela pri poskusu prevzema oblasti. Ko so predstavniki opozicijskih strank po dolgotrajnem mečkanju vložili nezaupnico aktualni vladi, se je že vedelo, da dovolj glasov poslancev ne bodo zbrali. Pred tajnim glasovanjem so trkali na vest poslancev. Dejanje iz obupa. Pozivanje na vest politikov je zadnje dejanje, ki lahko uspe. Tistih iz poslanskih vrst, ki podpirajo oblast, bolje sebe, je praviloma večina.

Očitki vladi niso kar neki konstrukt brez osnove, vendar ne delujejo prepričljivo, ker nam ob rušenju sedanjega koncepta vladanja opozicijska koalicija ni ponudila nič novega. Ni dovolj, če naštevaš, kaj vse je narobe, ni zastavljeno najbolje, opozarjanje na nekatere maligne komentarje na Twitterju … Umanjkala jim je programska alternativa, program, kako bi sami delali drugače. Tudi čas za revolt je bil nespretno izbran, v epidemičnem, izrednem času, ki kliče po združevanju narodovih potencialov. Mogoče bodo imeli še eno priložnost na naslednjih volitvah, ko bo epidemija mimo, avtoritarno vodenje z grožnjo represije, občutek tesnobe, pa bo ostal. Ne zaradi želje po povezovanju, bolj zaradi naklonjenosti volivcev, ki bodo zapustili notranje načete pridružene stranke vladne koalicije. Upam, da bodo ljudje izbrali tiste, za katere bodo čutili, da narodu ponujajo roko in se zahvalili vsej veteranski politiki, ki nas ni sposobna popeljati v izzivov polno negotovo prihodnost; umakniti jo, da lahko v kotu mirno prežvekuje pred- in potranzicijske travme.

Enkrat bo treba preseči narodovo razdvojenost, že pravo sovraštvo. Šli smo predaleč, preko ravni, ki jo še lahko strpno obvladamo. To je naloga mlajših generacij, ki ne smejo biti prepojene s strahom, saj bodo kasneje kot žrtve močneje zaznamovane s krivdo, da so to zastrupljanje s strani starejših dopuščale in sprejemale. Vsaka čast našim dijakom, ki so protestirali za (šolo) in ne proti. Verjamem, da do nasilnih korakov ne bo prišlo, saj je vedno na križišču človeških zablod na koncu potreben stisk roke.

Razumevanje sedanjosti narekuje spoznanje, da je temelj pri upravljanju države sodelovanje, solidarnost. Če nič drugega, nas je pandemična življenjska situacija naučila, da ne samo razum, odprta glava, tudi odprto srce je potrebno, da se lahko izide iz »dobe covida«, zmanjšajo brazgotine, ki jih bo epidemija gotovo pustila na narodovem telesu. Na novo bo treba aktualizirati pristope izvajanja. Vsak je imel v krizi vsaj nekaj svetlih dni, trenutkov. Na teh lastnih pozitivnih izkušnjah je treba graditi. Tudi v gospodarstvu vemo, da so za glavne težave rešitev ljudje in ne samo tehnologija.

Še veliko bo potrebno, da se ponovno dvignemo in na vprašanje: »Kdaj nam bo bolje?« ne pride odgovor: »Nam je že bilo.« Sicer pa, vonj po pomladi že polni naša čutila.