Bonitetna ocena ali, kot ji z drugim imenom rečemo, kreditna ocena, je zunanje merilo uspešnosti oz. tveganja, ki ga glede na objektivne (finančne) kazalnike lahko pripišemo osebi, podjetju ali državi. Presoja poudarja predvsem vidik verjetnosti poravnave obveznosti oz. dolgov. Gre za matematično izračunano zaupanje, ki ga lahko subjektu pripišemo. Sodobne bonitetne ocene pa, kljub temu da gre za odraz preteklega poslovanja, skušajo v ocenjevanje vnesti tudi merila obetavnosti, torej prihodnje potenciale.

Kdaj potrebujemo bonitetno oceno v podjetju?

Najpogosteje se z bonitetno oceno srečamo v komunikaciji z banko, kadar potrebujemo financiranje poslovanja ali investicij. Vse večkrat sta bonitetna ocena in njena višina tudi pogoj za pridobitev EU in regionalnih sredstev (točno določen ponudnik). Po boniteti posežemo tudi takrat, ko želimo presoditi varnost sodelovanja z obstoječim ali potencialnim poslovnim partnerjem. Sploh, kadar gre za sodelovanje s podjetji iz tujine, je takšna neodvisna ocena poslovanja smiselna, saj lahko prihrani marsikateri glavobol.

Poudariti je treba, da za pridobitev bonitetne ocene ne potrebujete posebnega soglasja podjetja, ki vas zanima. Ponudniki ocene namreč pripravljajo na temelju javno dostopnih podatkov (izkazov poslovnega izida, bilanc stanja, registrov in drugih izkazov poslovanja).

Za večino razvitih odprtih ekonomij je mogoče pridobiti podatke o poslovanju posamičnih podjetij. Bistveno pa lahko odstopajo cene glede na regijo in državo, saj nekatere države ne zahtevajo javnega objavljanja poslovnih izkazov in je za ponudnike bonitetnih ocen posledično pridobivanje podatkov težje in dražje. Globalno gledano obstajajo tudi regije, kjer je poslovanje podjetij praktično nemogoče preveriti, saj podatkov o poslovanju podjetij ne zbirajo in analizirajo sistematično ali jih ne razkrivajo javno.

Kaj vpliva na bonitetno oceno?

Podjetnikom se izračunavanje bonitetnih ocen prevečkrat zdi bolj misterij in umetnost kot dejanska znanost. V resnici gre za natančno določene kazalnike (metodologija večine ponudnikov je javno objavljena). Vendar je, kot pri številnih stvareh, »resnica v očeh opazovalca«. Ponudniki namreč sami določijo obseg in vsebino kazalnikov, ki jih vključijo v bonitetno oceno. Vendar obstaja skupna osnova, kateri dejavniki ključno vplivajo na ugodnost ocene.

Za banke so praviloma pomembne lastniškost financiranja, pokritost obresti in pokritost finančnih obveznosti. Ta merila ne pokrivajo celotnega spektra bonitetne ocene, vendar lahko skupaj pokrivajo tudi več kot 60 % ocene.

Poenostavljeno povedano, da bi bila bonitetna ocena lahko visoka oz. višja, je smiselno skrbeti vsaj za:

• višino lastniškega kapitala v razmerju do sredstev (lastniškost financiranja) – več je lastniškega kapitala v razmerju, višja je stopnja zaupanja,
• razmerje med dobičkom iz poslovanja in odhodki za obresti (pokritost obresti oz. ICR – interest coverage ratio) –, ki prikazuje, kako sposobno je podjetje iz poslovanja poravnavati stroške financiranja,
• pokritost finančnih obveznosti (neto dolg/EBITDA) –, ki nam pove, v koliko letih smo sposobni poravnati trenutni dolg do financerjev.

Dodatno je treba skrbeti še za ugodne koeficiente:

• likvidnosti in solventnosti,
• dobičkovnosti prihodkov ter
• čiste donosnosti kapitala in sredstev.

Vsak od kazalnikov predstavlja razmerje, ki nam samo po sebi ne da odgovora na to, ali je naša boniteta ugodna. Šele, ko pogledamo vse kazalnike hkrati in jih pravilno interpretiramo, lahko dobimo sliko o varnosti oz. verjetnosti zaupanja.

Kdo izdaja bonitetne ocene?

V bančnih zadevah bo banka sama s pomočjo internih in stanovskih meril ocenila varnost poslovanja z vami oz. vašo zmožnost zadolževanja. Višino izračunane bonitete banke sicer ne komunicirajo izrecno, niti od njih ne dobite podrobnega izračuna takšne ocene, vendar se njihova ocena odrazi skozi pozitivni ali negativni odgovor glede financiranja in pogoje financiranja. Praviloma velja formula: boljša in bolj konstantna je vaša ocena skozi leta, lažja bodo pogajanja in ugodnejši pogoji.

Bonitetne ocene izdajajo tudi drugi tržni ponudniki, ki se primarno ukvarjajo z zbiranjem in analiziranjem poslovnih informacij o podjetjih. Takšni so npr. AJPES, Bisnode in Companywall, Ebonitete idr.

Bonitetne ocene v času epidemije COVID-19

Ker bonitetne ocene praviloma temeljijo na zaključnih podatkih poslovnega leta, v luči hitrih in nenadnih razmer letošnjega leta, bonitetne ocene (2019) o trenutnem poslovanju podjetij ne povedo dosti. Zato je smiselno, kolikor je mogoče, presojati poslovanje na osnovi medletnih podatkov, ki pa javno niso dostopni. Ob novih sodelovanjih se zato bolj zanašamo na panožne preglede in napovedi.

Piarovski učinek (pre)dobrih bonitetnih ocen

Lepo je dobiti pohvalo. Podjetniki jo premalokrat dobimo. Večinoma sami presojamo, kako uspešno sledimo svojim ciljem in je lepo videti, ko nas nekdo od zunaj potreplja po rami. Vendar svetujem k premišljenosti. V zadnjih letih so ponudniki bonitetnih ocen le-te začeli dejavno tržiti, kot »statusni simbol«, ki naj ga uspešno podjetje ima na steni, v podpisu e-pošte, na dopisnih listih idr. Kljub temu da je lepo in prijetno prejeti pohvalo, dajmo »podeljevalca« kritično presoditi ter preverimo kazalnike in merila, ki so podlaga za takšno oceno.