Kronika 1944 – ko se je vse začelo
Tokrat nadaljujemo z zgodbo, ki nam jo pripovedujejo zapisi iz Pokrajinskega arhiva Maribor. Gre za prepis prvotne Kronike TAM. V prejšnji številki smo zapis končali z dnem 29. julija 1941. To je bil dan, ko so se začela gradbena dela za novo mariborsk …
Tokrat nadaljujemo z zgodbo, ki nam jo pripovedujejo zapisi iz Pokrajinskega arhiva Maribor. Gre za prepis prvotne Kronike TAM. V prejšnji številki smo zapis končali z dnem 29. julija 1941. To je bil dan, ko so se začela gradbena dela za novo mariborsko tovarno. Pri gradnji tovarne so sodelovala podjetja iz Nemčije, Avstrije in seveda Maribora z okolico. Prepis pa se nadaljuje …
»Predhodno odobritev načrtov je opravil še pred tem obiskom generalni inšpektor za zgradbe prof. Brugmann, ki je bil, kot že omenjeno tudi sam v delegaciji. Z odobritvijo vseh načrtov po gaulajteji so se pričela gradbena dela in to dne 29. julija 1941…
Pri objektu I: Universale, Wien gradbena dela
Stahlbau, Linz jekl. konstrukcije z montažo
Kiffman&Nassimbeni, Maribor tesarska dela – storitve
ALLgem.Baugessel.Maribor jeklena okna
Tubag – Kuft, Rhld bimsbeton
Bernhard, Maribor zasteklitev šedov
Arbgem.Grazer Spenglermeister, Graz kleparska dela
Arbgem.Grazer Schwarzdecker, Graz črno prekrivanje
Schenk & Scheer, BLN črno prekrivanje
Pri objektu II: Beyer & Co, Graz gradbena dela
Waagner Biro, Wien jekl. konstrukcija z montažo
ALLgem.Baugessel.Maribor jeklena okna
Tubag – Kuft, Rhld bimsbeton
Eickelkamp & Schmied, Düsseldorf zasteklitev šedov
Bernhard, Maribor ostala zasteklitev
Arbgem.Grazer Spenglermeister, Graz kleparska dela
Arbgem.Grazer Schwarzdecker, Graz črno prekrivanje
Schenk & Scheer, BLN črno prekrivanje
Pri objektu III: Mayreder, Keil, List & Co, Graz gradbena dela
Waagner Biro, Wien jekl. konstrukcija z montažo
Tubag – Kuft, Rhld bimsbeton
ALLgem.Baugessel.Maribor jeklena okna
Claus Mayn, Frankfurt/M zasteklitev
Arbgem.Grazer Spenglermeister, Graz kleparska dela
Arbgem.Grazer Schwarzdecker, Graz črno prekrivanje
Westphal Hartbeton, Bln-hartbeton
Pri objektu IV: Mayreder, Keil, List & Co, Graz gradbena dela
Karl Ludwig, Dresden jekl. konstrukcija
Ferd.Lentjes, Düsseld. kotli, odri itd.
Pri objektu VII: Fritz Kiffman, Maribor gradbena in tesarska dela
Pri ” VIII: Ubald Nassimbeni, ” gradbena in tesarska dela
Gradnja cest: Arbg.Smerekar&Kleiss, Wien in Joh. Koschuch, Graz
Kanalizacija: ” ” ” ” ” ” ”
Vsa ostala instalacijska in kanalizacijska dela so opravila podjetja iz Avstrije, dela v zvezi z elektroenergijo pa podjetje EV-Sued.
Pri izdelavi barak bodisi stanovanjskih, bodisi drugih za potrebe podjetja so sodelovala večinoma podjetja izven Maribora in sicer kot dobavitelji sestavin – montažnih delov in k temu pripadajočega materiala. To so bila tri podjetja iz Dunaja in eno podjetje iz Schladminga, ki pa se niso ukvarjala sama s postavljanjem barak, temveč so bila za to delo določena ali izbrana le podjetja iz Maribor in še eno iz Graz-a in to:
fma.Fritz Kiffman, Maribor
fma. Ubald Nassimbeni, ”
fma.Karl Holzer, ”
fma. Karl Glaser, ”
fma.Jelenc & Schleimer, ”
fma.Heigl & Schwab, Graz
Za prehrano delavcev, ki so bili zaposleni pri izgradnji tovarne, je bilo nujno že takoj v začetku gradbenih del ustvariti potrebne pogoje. V to svrho so že v začetku julija 1941 postavili provizorično kuhinjo – leseno barako – , ki je služila predvsem gradbenim podjetjem za prehrano njihovih delavcev, zaposlenih samo na tem področju in·pa delavcev, ki so bili prisilno mobilizirani in živeli v barakah, medtem ko so vojne ujetnike vsaj v začetku takoj po delovnem času odvedli nazaj v barake v mes tu. Istočasno z gradnjo osnovnih tovarniških objektov pa se je nanovo gradila velika kuhinja, ki je nato v mesecu oktobru leta 1943. pričela s svojim rednim obratovanjem. Opremljena je bila z vsemi najsodobnejšimi stroji, pripravami in napravami, njena kapaciteta pa je bila preko 10. 000 polnih dnevnih obrokov. Označevali so jo kot eno najmodernejših i n tudi največjih kuhinj tako po obsegu, kakor tudi po njeni izpopolnjenosti na vsem ozemlju rajha. V njej se je hranilo vsak delovni dan pri zajtrku in kosilu preko 4.500 delavcev in nameščencev , pri večerjah pa le nekaj nad 1600 ljudi. To pa zato , ker se je precejšen del zaposlenih v tovarni vračal z vlakom na svoje domove . Cena celotnega dnevnega obroka je bila RM 1.10, cena za posamezno kosilo je znašala samo RM 0.40, kar je bilo razmeroma zelo poceni.«
str. 56
»V letu 1943 se je pričela tudi gradnja posebnih zaščitnih rovov proti razstrelkom /Splitterschutzgtäben/ na zahtevo nemških vojnih oblasti in pa tudi na zahtevo in željo vodstva podjetja. Zgrajenih je bilo skupno 13 rovov, v katere se je lahko zateklo v primerih zračne napada, seveda le direktnega na tovarno, okrog 2400 ljudi. Zaradi nadaljnega nemotenega in nujnega razvoja proizvodnje ter čim manj motenega dela pa je bilo nujno zgraditi rove v še večji globini /Tiefstollen/. Deloma že izdelani, deloma pa še v izgradnji so biti trije različni rovi – bunkerji za 1925 oseb v izmeri 660 m2, bunker št. I v izmeri 4.093 m2 /Stollensystem I in II/ in bunker št. III v izmeri 4.439 m2, v katere so se bili preskladiščili odn. Premestili stroji in razne naprave iz prvega in drugega proizvodnega objekta. Stroški izgradnje navedenih rovov so bili zelo veliki in so znašali okrog 5,200.000 RM, ki pa jih je povrnila podjetju proti predložitvi plačilne dokumentacije centralna industrijska gospodarska zbornica v Berlinu.
Pri teh težkih delih, ki so jih prevzela 4 veliko podjetja pod strokovnim nadzorstvom inž. arh. Rosenberger-ja, je sodelovalo 697 ljudi, od tega je bilo 223 rudarjev, 132 zidarjev ter 342 vojnih ujetnikov in pomožnih delavcev. Po sklenjenem dogovoru naj bi bil v mesecu avgustu 1944 celotni sistem bunkerja št. II dograjen in že sposoben za preselitev strojev in naprav iz določenih delavnic oz. objektov. V teh rovih, globokih 14 m, se je nadaljevala proizvodnja letalskih delov v zadnjem letu 1944/1945 vse do osvoboditve, ker so bili napadi zavezniškega letalstva vse češči. Bile pa so komplikacije s talno vodo, ki se jo je moralo neprestano črpati s pomočjo črpalk, ki pa v primerih zračnih napadov zaradi prekinitve električne energije tudi niso delovale. Da bi si tudi v takih primerih pomagali, so nabavili Diesel agregat za električno energijo, ki je služil v primerih prekinitve za pogon črpalk. Ker pa je tudi ta agregat bil večkrat poškodovan, je voda v bunkerju narasla tudi do 30 cm in so torej stroji in ljudje morali stati v vodi. Pod takšnimi pogoji seveda delavci skorajda niso mogli in niso hoteli delati, vendar se jih je k temu enostavno prisililo. Nastopila sta pač zloglasni »Gestapo« in tovarniška zaščita, ki sta imela vse večjo besedo v tovarni in izvajala najhujši pritisk na delavce za nadaljevanje dela, kateremu so se največkrat morali ukloniti v izogib grozljivim posledicam.«
… se nadaljuje …