2. julija, 2020

Pogled navznoter za boljše delovanje navzven

Živimo v zelo posebnem času. Na eni strani stopamo v dobo digitalizacije, četrte industrijske transformacije, v uvajanje številnih ukrepov za prehod v nizkoogljično družbo …, po drugi pa smo povsem nepripravljeni padli v krizo, povezano s koronavirusom …

Piše: Gorazd Bende

Živimo v zelo posebnem času. Na eni strani stopamo v dobo digitalizacije, četrte industrijske transformacije, v uvajanje številnih ukrepov za prehod v nizkoogljično družbo …, po drugi pa smo povsem nepripravljeni padli v krizo, povezano s koronavirusom. Pokazalo se je, da je naš celoten ustroj družbe, ne samo gospodarstva, za takšne pretrese zelo ranljiv. V državi, občini, podjetjih imamo vsaj v obrisih izdelane načrte za delovanje v izrednih kriznih razmerah, a za tako izjemne situacije je preprosto nemogoče načrtovati vnaprej.

Z namenom, da bi zajezili in omejili širjenje bolezni, je vlada in posledično vsak posameznik sprejel število omejevalnih ukrepov. V prvi fazi smo bili zelo uspešni. Vsak ukrep države nam vsekakor ni bil všeč, vendar je v primeru neznane ali manj poznane realne grožnje za naše zdravje, življenja poslušnost večja. Želimo ostati pozitivni, razen na testiranju za COVID-19.

Še naš informator Cone se je zatekel v izolacijo in brezstično druženje; kriza nam je torej požrla prejšnjo številko Kontakta.

Upam, da smo obdobje karantene izkoristiti tudi za premislek, samoizpraševanje, kako je do krize prišlo, še bolj pa, kako bomo živeli dalje, potem. Če se želimo spremeniti kot družba, se mora najprej spremeniti obnašanje posameznikov, ki tvorijo to družbo. Zato pa je potreben pogled navznoter, da lahko bolje delujemo navzven. Ob taki tragediji ni dovolj občutek, da nas je še bog pustil na cedilu. Zavedati se je treba, si želeti, upati se spreminjati. Vsak vidi težave po svoje in tako je tudi prav. Eni gledajo prioritetno z vidika ohranjanja zdravja, eni svobode, drugi varnosti, tretji skrbi za okolje. Nam v Coni je pomemben temelj vsega, ohranjanje gospodarstva. Oblast pa mora te razlike pogledov, želja uskladiti, ob tem, da mora sprejemati ukrepe, ki so primerni naši kulturi, stopnji demokracije in v sedanjem svetu prevladujočega individualizma, razmišljanja vsakega v prvi vrsti o svojih potrebah. Zmešnjava na celi črti. To bo treba spremeniti, nujno je zavedanje za skupnost in solidarnost, drugače bomo opleli. Svobodo posameznika je treba povezati z odgovornostjo za skupnost. Pokazalo se je, kako je lahko narod močan, ko se združi kot skupnost.

Sedaj imamo končno zunanjega sovražnika, saj je virus prišel od zunaj in bi lahko v družbi stopili skupaj. Toliko je neznank pri obvladovanju zdravstva, gospodarstva, okolja, energetike, prostora, družbenih odnosov, mi pa smo ponovno poglobili nerazumevanje, prepad med različno zavedenimi. Upam, da bo končno to spoznala tudi politika. Morala bi dajati vsaj občutek, da je življenje lažje, bolj organizirano, sprejemljivejše, kot je v resnici, ne pa to, kar imamo danes, ko nas žal razdvaja. Ni pomembno, ali je vlada desnosredinska ali levosredinska, če še tako ekstremna stališča izražajo predstavniki strank levo ali desno od sredine. Narod pravi, da je politika kurba. Najbrž je to razlog, da bi vsi najraje bili na sredini. Najprej bi volilni sistem spremenili, saj nas ne morejo predstavljati ljudje, ki nas ne cenijo, spoštujejo, ne razumejo naših potreb in nas niso sposobni potegniti iz preprostih človeških stisk. Menim, da so tovrstne politične spremembe v okviru povsem običajnih pričakovanj, saj narod ni na čakanju.

Upam, da bo v podjetjih proces prilagajanja hitrejši, ne glede na to, ali je in še bo obseg naročil neznatno ali radikalno skrčen. Prva pozornost velja torej kupcem in zaposlenim, krčenje na obseg proizvodnje, ki bo omogočil preživetje, sposobnost za delo in razvoj naprej. Potrebno je vsakodnevno seznanjanje z novonastalimi razmerami, saj ne gre le za običajen cikličen upad naročil, temveč velike spremembe v nabavi, logistiki, drugačnih oblikah dela. Kako zagotoviti zmožnost nadaljnjega razvoja, ohraniti sposobnost povečevanja mednarodne konkurenčnosti. Tukaj se še računa na državo, čeprav je za ohranitev pri življenju vseh slojev prebivalstva in oblik dela precej posegla v malho. V gospodarstvu pa jo je treba še prepričati, da je tovrstna pomoč najboljša investicija. Dokazati ji je treba, da z uvajanjem novih poslovnih modelov, inoviranjem procesov, izdelkov, storitev, z novimi tehnologijami držimo korak z najboljšimi. Premik v zelene brezogljične tehnologije, spremembe v mobilnosti niso le trendovske, ampak preživitvena nuja. In zavedanje, da je za posameznika, podjetje, občino, skupnost … dobro le tisto, kar je dobro za vse. Takšna soodvisnost in povezanost sta že prisotni, ne samo pri širjenju virusa. To smo spoznali vsaj pri zaščiti. Če zaščitimo sebe, zaščitimo druge in obratno. Za nekatere zveni kar utopično, pa vendar, vsak od nas lahko poskrbi zase in za svoje najbližje samo tako, da hkrati poskrbi za dobro vseh. Da smo čedalje bolj narazen in vedno bolj skupaj, dobesedno in na simbolni ravni.

Kot omenjeno, žal tudi krize, povezane s koronavirusom, te izjemne priložnosti, politika ni niti malo izkoristila. Epidemija nas je potisnila v nepredstavljivo preizkušnjo, a smo izgubljeni v ikonografiji preživelih, nagravžnih oživljanj postulatov preteklosti, zaslepljeni še vedno rili po kloaki zgodovine dalje. Tudi zato samo slabih 20 % prebivalcev verjame v našo svetlo prihodnost. Drugi na srečo ne uživajo nikakršnih drog. Toda upanje umre zadnje.