Spoštovane bralke in bralci!

Maja 2020 se izteka moj prvi mandat ravnatelja Srednje strojne šole in direktorja Tehniškega šolskega centra Maribor. Ob tej priložnosti bi želel na kratko pogledati, kaj smo v tem obdobju opravili, in razmišljati o tem, kaj nas še čaka.

Ko sem leta 2015 nastopil mandat, je bilo na TŠC-ju Maribor vpisanih 594 dijakinj in dijakov, v letošnjem šolskem letu je to število naraslo na 764. Povečanje števila vpisanih je seveda posledica več dejavnikov, vsekakor pa ne moremo spregledati velikega napora zaposlenih, da je slika takšna, kot je. Menim, da si je šola kljub turbulentnim časom, ki so za nami, ustvarila ugled v okolju, v katerem deluje. Vedno več in vedno bolje sodelujemo z gospodarstvom, v skupno dobro vseh. Seveda pa se tudi mi srečujemo z obilo težav, tako kot gospodarstvo, predvsem na kadrovskem področju.

Medpodjetniški izobraževalni center izvaja zalo veliko izobraževanj, prekvalifikacij, seminarjev, …, vse z namenom, da bi pomagali izboljšati izobrazbeno strukturo v podjetjih in da bi zaposleni pridobili nova, koristna znanja. Žal bi včasih želeli več odziva podjetij in večje zanimanje brezposelnih oseb, ki so jim ta izobraževanja tudi namenjena.

Visoka strokovna šola je močno vpeta v sodelovanje z gospodarstvom, predvsem prek izvajanja prakse v podjetjih, in pa seveda pri pripravi diplomskih nalog za konkretne težave v podjetjih, ki so takoj uporabne.

Vse enote so v teh petih letih rasle, rastlo je število zaposlenih.

Seveda pa smo ob vsem drugem neprestano delali na izboljšanju materialnih pogojev za pouk in delo šole. V teh petih letih smo nabavili nov kombi in novo dostavno vozilo, ker sta bili stari že odsluženi (stari sta bili 18 in 19 let). Nabavili smo nov obdelovalni stroj, robota, mototesterje, dopolnili manjkajoča orodja v šolskih delavnicah. Zelo velik strošek so licence za računalniške programe, ki jih uporabljamo tako za pouk kot tudi pri vodenju zavoda. Veliko je bilo vzdrževalnih del.

Ker je nekaj objektov že zelo starih in energetsko potratnih, so zelo veliki stroški vzdrževanja in stroški za energijo. Tega se zavedamo in verjamem, da bomo še letos naredili odločilen korak k energetski sanaciji šole na način javno-zasebnega partnerstva. Projekt teče že skoraj tri leta, a kaže, da smo se približali koncu in realizaciji obnove. Obnova bo zelo obsežna, saj dobimo, kjer tega še ni, nov ovoj stavbe. Zamenjalo se bo dotrajano stavbno pohištvo, prenovila in posodobila se bodo ogrevanje, svetila, senčila … Ta del prenove bo plačan iz evropskih in zasebnih sredstev, delež šole bo manj kot 10-odstoten. Zavedamo pa se, da se tukaj prenova ne bo končala in bomo morali najti način in sredstva, da bomo obnovili tlake v učilnicah, izvedli opleske … Ne bo nam dolgčas.

Razen za materialne pogoje bomo morali poskrbeti tudi za posodabljanje učnih načrtov, kar je stalna in zahtevna naloga. Ko program enkrat zastaviš, morajo preteči vsaj štiri leta, da ga lahko evalviraš. Šolstvo je velik in rigiden sistem, ki ne prenese hitrih sprememb. Vse hitre in nepremišljene spremembe praviloma niso prinesle napredka.

Verjamem, da dela ne bo zmanjkalo tudi v prihodnje, ob dobrem sodelovanju z gospodarstvom in razumevanju drug drugega nam mora uspeti. Mi se bomo še naprej trudili, da bi bila šola čim boljša in da bomo izobraževali uporabne kadre, ki bodo dozoreli v šoli, tako poklicno kot tudi osebnostno.