Povezovanje gospodarstva in univerze je nujno tako za tehnološki napredek industrije kot za zagotavljanje zaposlitve mladih diplomantov. O projektih, ki bodo krojili prihodnost, ne samo gospodarstva, ampak tudi področja ekonomije, prava, humanistike in družbosolovja, smo se pogovarjali z red. prof. dr. Zdravkom Kačičem, rektorjem Univerze v Mariboru.

1. Običajno pri povezovanju univerze in gospodarstva pomislimo na smer prehajanja svežega znanja in izsledkov aplikativnih raziskav na gospodarsko področje. Kaj pa obratna pot? Kako lahko mariborsko gospodarstvo neposredno pripomore k razvoju Univerze v Mariboru?

Zagotovo je prava pot obojesmerna. Univerza lahko s svojim znanjem in kadrovskim potencialom ter svojimi študenti močno pripomore k razvoju gospodarskega področja, prav tako pa lahko tudi gospodarsko področje pripomore k razvoju univerze, in sicer v več pogledih. S sodelovanjem svojih strokovnjakov neposredno v različnih oblikah izvajanja pedagoškega procesa, z razpisovanjem tem, projektnih, seminarskih, diplomskih in magistrskih nalog ter s tem, da v svojih razvojnih vizijah kot nujen element v večji meri predvidi tudi sodelovanje z univerzo. Danes je tovrstno sodelovanje pogosto omejeno zgolj na projekte, ki so vezani na sofinanciranje z javnimi sredstvi. Univerza v Mariboru je v preteklosti, ob aplikativnih, izvajala nekaj projektov, ki so se izkazali za zelo uspešne pri povezovanju gospodarstva z univerzo v smislu obratne poti, in sicer sta to projekt Demola in projekt mladih raziskovalcev iz industrije. V obeh primerih je gospodarstvo s posredovanjem predlogov vsebin projektov bogatilo univerzo in ji tudi na ta način dodatno omogočilo zasledovanje in identifikacijo razvojnih potreb gospodarstva.

2. Ob sodelovanju univerze z industrijskimi podjetji na področju kovinarskih, elektro, gradbenih, kemijskih in informacijskih strok sta zelo pomembna tudi sodelovanje in izmenjava praks na področju ekonomije in prava. Kje vidite prednosti dvosmernega prenosa znanja in izkušenj na področju tehničnih strok, kje pa neizkoriščene možnosti na področju ekonomije in prava?

V prihodnjih letih lahko pričakujemo vse hitrejše uvajanje tehnologij industrije 4.0. S tem pa tudi bistveno večjo potrebo po vključevanju, ne zgolj področij ekonomije in prava, pač pa tudi področij humanistike in družboslovja, saj se z vedno večjo robotizacijo industrije, uvajanjem avtonomnosti naprav in vozil ter tehnologijami umetne inteligence odpirajo povsem nova vprašanja ureditve in delovanja sodobne družbe. Tako se na primer že danes srečujemo z vprašanji prevzemanja odgovornosti v primeru nesreč, ki jih povzročijo avtonomna, to je samovozeča vozila. Prav tako z uvajanjem novih tehnologij podjetja iščejo ustreznejše poslovne modele, v prihodnje pa bo eno izmed pomembnih vprašanj povezano tudi z oblikovanjem trga dela, konkurenčno sposobnostjo iskalcev zaposlitve, saj bo uvedba robotizacije in tehnologij umetne inteligence lestvico konkurenčnosti znanja, ki bo za delodajalce pomenila dodano vrednost, dvignila precej visoko. Če upoštevamo, da je, upam, da se ne motim, najpogostejši poklic v Sloveniji šofer, se lahko vprašamo, kako bomo težavo zaposlovanja teh kadrov reševali takrat, ko bo velika večina avtobusov, tovornjakov, vlakov in taksijev vozila samodejno. Tu se odpira tudi veliko socioloških, psiholoških in drugovrstnih vprašanj, ki jih bodo morali reševati predvsem strokovnjaki s teh področij. Tako bodo najverjetneje tovrstna vprašanja za družbo v prihodnje pomembnejša kot pa vprašanja samega tehnološkega razvoja.

3. Ali bo v prihodnjem Tehnološko inovacijskem centru Innovum, ki naj bi zaživel v prihodnjih letih, prostor tudi za raziskave in projekte s področja ekonomije in prava?

 Prihodnji Tehnološko inovacijski center Innovum bo s svojo sodobno raziskovalno opremo omogočal izvajanje temeljnih raziskav in prenos znanj v industrijo. V okviru inovacijsko-podjetniškega podpornega dela dejavnosti Innovuma pa bo zagotovo veliko prostora za projekte s področja ekonomije, prava in tudi drugih področij, ki sem jih prej omenil.

4. Univerza v Mariboru ima na fakultetah praktično vse smeri tehniških znanosti, humanistike in tudi medicino. Kako vidite sodelovanje znanosti in strok, torej interdisciplinaren in transdisciplinaren pristop znotraj prihodnjega centra Innovum, še preden pride do konkretnih skupnih projektov z Univerzo v Mariboru?

Prihodnost raziskav je v velikem deležu v interdisciplinarnem sodelovanju. Že iz prej omenjenih smeri sodobnega razvoja je jasno, da je vse bolj treba povezovati s tehnološkimi vprašanji tudi področja prava, ekonomije, medicine, sociologije … Tako je ena od osnovnih nalog Innovuma povezovati znanja z različnih znanstvenih disciplin, ki jih razvijajo posamezne fakultete in doseganje kritične mase tega znanja, s katerim lahko nato naslavljamo aktualna vprašanja prihodnjega razvoja. Dosežena kritična masa raziskovalnega potenciala pa je predpogoj za pridobivanje evropskih projektov in tudi za uspešno sodelovanje z gospodarstvom. Menim, da bo prav s tem univerza pridobila pomemben dodatni razvojni potencial.

5. Na kakšen način lahko gospodarstvo, ob finančno-materialnih spodbudah, vrača znanje v univerzo oziroma posamezne skupne projekte znotraj fakultet in institutov?

Gospodarstvo lahko vrača znanje prek tesnejšega sodelovanja z univerzo pri spremljanju in izboljševanju študijskih programov z dejavnim sodelovanjem predstavnikov gospodarstva v strateških svetih študijskih programov, s ponujanjem možnosti praktičnega izobraževanja študentov, ponujanjem tem diplomskih, projektnih, magistrskih in doktorskih nalog, pa tudi s sodelovanjem predstavnikov podjetij neposredno v pedagoškem procesu kot zunanjih strokovnjakov. Možnosti je torej veliko, ključno pa je obojestransko zavedanje, da je tovrstno sodelovanje nujno za obojestransko uspešnejše delo in posredno tudi uspešnejšo družbo kot celoto.

6. Včasih imajo v vodstvih podjetij, pa to ne velja zgolj za strogo industrijske obrate, mnenje, da z univerze prihajajo strokovnjaki z veliko premalo praktičnih znanj in brez izkušenj. Kaj bi rekli, kako je mogoče preseči takšno stanje, če je v praksi res tako?

Najprej moramo definirati stopnjo študija diplomantov, ali gre za visokošolski strokovni program ali za univerzitetni program ali magistrski program. Za vsakega od teh programov je definiran tako imenovan lik diplomanta, prek katerega lahko razberemo nabor znanj, veščin in tudi izkušnje diplomantov posameznih stopenj študija. Morda je vzrok v omenjenem mnenju tudi v ne dovolj dobrem poznavanju lika diplomanta, ali pa so pričakovanja morda preširoka. S prej omenjenim sodelovanjem industrije in univerze, kjer predstavniki industrije sodelujejo v paleti dejavnosti na univerzi, bi lahko pogostost takšnega mnenja zmanjšali. Seveda pa je nemogoče pričakovati, da bodo diplomanti pokrivali tako širok nabor znanj in veščin, kot jih potrebujejo podjetja v celotnem spektru področij, na katerih delujejo. Študente ob ustreznih strokovnih znanjih in veščinah želimo usposobiti, da bodo znali prepoznavati težave, jih analizirati in razumeti ter nato zanje tudi poiskati rešitve. Ob tovrstnih sposobnostih bodo lahko uspešno delovali tudi na široki paleti področij, ki jih pokrivajo podjetja. Seveda pa, še enkrat, morajo biti pričakovanja podjetij skladna z liki diplomantov za posamezne stopnje študija.

7. Kako lahko univerza pripomore k promociji študijev, ki so nujno potrebni za razvoj gospodarstva? Ali so na tem področju kakšni aktualni projekti?

Na univerzi se že vrsto let trudimo pri predstavitvah študijskih programov s posebnim poudarkom na možnostih zaposlitve. Prav tako organiziramo v času srednješolskih počitnic zimske in poletne počitniške šole za tista področja študija, ki so nujno potrebna za razvoj gospodarstva. Trenutno izvajamo projekt Kariernega centra, ki ponuja raznovrstne dejavnosti za študente, diplomante in delodajalce: osebno in skupinsko svetovanje, dogodke, v okviru katerih organizira delavnice, predavanja, okrogle mize, obiske delovnih okolij ipd., informiranje o prostih delovnih mestih in praksah ter splošnih možnostih zaposlitve.

8. Kaj bo po vašem mnenju vplivalo na uspeh gospodarstva v regiji v prihodnosti in kakšno sporočilo imate za mlade, ki se šele odločajo za izbiro študija?

Na uspeh gospodarstva v regiji bo vplivala predvsem njihova ambicija, da razvijajo produkte z višjo dodano vrednostjo. To pa bo mogoče samo v primeru, če bodo zaposlovali ustrezno izobražene kadre in če bodo svoj razvoj temeljili na nujnem sodelovanju z institucijami znanja, prav tako pa bistveno dejavneje izvajali svojo kadrovsko politiko med študenti že v času njihovega študija, tudi že v drugem letniku prve stopnje. Žal v zadnjih letih ugotavljamo, predvsem na področju študija tehnike in naravoslovja, da zelo dejavno kadrovsko politiko med našimi študenti izvajajo podjetja iz Avstrije, ki se tudi večinsko udeležujejo poklicnih tržnic, kot na primer Teconomy, ki jo organizirajo na UM FERI, in na kateri že vsaj pet let večino podjetij predstavljajo podjetja iz Avstrije. V začetnih treh letih so vse razpoložljive stojnice večinoma zasedla podjetja iz Avstrije, kljub temu, da smo slovenskim podjetjem poslali skoraj desetkrat več vabil kot avstrijskim. V zadnjih dveh letih je udeležba slovenskih podjetij nekoliko večja, žal pa lahko spet ugotovimo, da med njimi prednjačijo tista, ki so v tuji lasti.

Kakšno sporočilo naj podam mladim? Naj si predvsem vzamejo čas za razvoj svojih talentov z različnimi dejavnostmi in bistveno zmanjšajo čas, ki ga prebijejo na socialnih omrežjih ali porabijo za igranje računalniških igric. Z razvojem talentov bodo lažje odkrili svoj potencial in prav tako bolje vedeli, kakšno področje študija jih zanima oziroma ali jih študij sploh zanima. Sami bi si želeli večje prehodnosti študentov iz prvega v drugi letnik, tako na univerzitetnih kot na visokošolskih strokovnih študijskih programih in se zato v prvem letniku še posebej trudimo in spodbujamo študente k študiju, saj vemo, da pridejo v precej drugačno okolje, kot so ga bili vajeni in predvsem okolje, ki jim ponuja več navidezne svobode (predavanja niso obvezna …), ki pa je zelo varljiva in za marsikoga tudi usodna. Je pa težko kaj več storiti za tiste študente, ki ne hodijo na predavanja ter vaje in se tudi k preizkusom znanja ne prijavijo. Tem je verjetno v interesu le status študenta in s tem povezane bonitete. Kot že rečeno, ugotavljamo, da je nerazvitost potencialov mladih vse pogostejša težava in se kaže predvsem v pomanjkanju izraženih interesov. Odločitev za izbiro študija se mora tako začeti že v osnovni šoli in nadaljevati skozi srednjo šolo s ciljem razvoja svojih potencialov, ki so ključni za odločitev o vpisu v pravi študijski program. Dan ali dva pred informativnimi dnevi je mnogokrat žal prepozno in je zato možnost vpisa v »napačen« študijski program toliko večja, saj je pogosto lahko posledica zgolj trenutnega navdiha.