Kar burno smo stopili v novo leto. Neurja z orkanskimi vetrovi, influenca tipa A, gripa po domače, je še kar na pohodu,  koronavirus prihaja na našo zahodno mejo, gotovo še z repom udari. Pa vlada na odhodu, nova prihaja pred ali po volitvah, politični vsakdan napolnjen z intrigami, podtikanji, dogajanji »pod pasom«…

Včasih je tudi v prijetni družbi pomenilo, ko je tema pogovora nanesla na vreme, da se zabava bliža kraju. Danes je drugače, saj nam ekstremnih vremenskih pojavov kar ne zmanjka in to postaja pestra podlaga za vsakršne debate. In na kraju razgovorov; ker smo del globalnega sveta, ki še venomer pred podnebnimi spremembami obrača malo glavo vstran, padajo zaključki v smeri ukrepov, ki bi jih lahko naredila država, lokalno okolje in vsak sam, kot posameznik. Žal pri nas na nivoju države ni te povezovalne moči, lokalne civilne iniciative pa težave potiskajo le čez domači prag. Ni politično močne zelene alternative kot pri severnih sosedih. Predvidevam, da to ni mišljena tista opcija, ki je bila nedavno vabljena, da končno pride, po 75 letih, iz gozdov. Tovrstna obkladanja so pri nas še vedno na meniju. Razhajanja obeh političnih polov prignana do skrajnosti, so nesprejemljiva, rušilna, odbijajoča. Razlikovanje v številnih pogledih je še vedno lahko državotvorno, a razbijaško, na krilih lažnega domoljubja na eni, ali na drugi strani licemersko poudarjanje socialne komponente družbenega razvoja ob dejanski razgradnji le-tega, pa ne vodi v boljšo prihodnost. Politika, ki ne gre ljudem naproti, ki uživa v svoji formalni moči in se ne prizadeva, da bi služila človeku, poraja prezir in ne posnemanje, spoštovanje. Izpeli so se, porajajo le odločnost v spletkarjenju,  glede vizije pa so v slepi ulici. Zato smo priča fenomenu novih obrazov, političnih novincev, novonastalih strank, gibanj… Še premalo jih je, ne glede, da se v zadnjih obdobjih niso na operativnem nivoju najbolje obnesli. Priklanjanje enim in istim, ki razen spotikanj nasprotnikov ne prinašajo novih zamisli, idej za prihodnost, pa je značilno bolj za zadrte in dolgočasne ljudi. Ne verjamem pa, da bo kmalu bolje, da bo dialog med akterji lažje stekel, čeprav smo na Kitajsko v pomoč poslali 1,2 mio mask.

Zapihal je močan veter. Žal le med pomembneži na politični sceni, za državljane nikakor. Ljudje bodo deležni le klimatskih sprememb.

Nam v gospodarstvu preostane kot običajno, le preudarno, zavzeto in vztrajno delo. Za tehnološki napredek je lažje, če nisi sam. In mi v Coni nismo sami. O tem tudi v tej številki Kontakta. Žal ohlajanje prihaja v našo gospodarsko sfero in ne v glave preje omenjenih. Tukaj se bo zopet moral znajti vsak sam, ker na politično podporo ni za računati. Kaj naj pričakujejo državljani, ko vidijo, da se še zase ne znajo dogovoriti. Sicer pa, s politiko najbolje shajaš takrat, ko je ne rabiš.

Pa na zdravje. Zdravica je bolj lokalni vzklik, bolj vsemu navkljub in ni namenjena vladi v odstopu, čeprav lahko opravlja le »tekoče posle«.

Da ni nič veselega, norčavega pa tudi ne drži. Pustni čas je, ko demoni preganjajo zimo in privabljajo pomad. Letos in kot se napoveduje v prihodnje, pa še to ne bo držalo. Mogoče bo pust pomenil obratno, priprošnjo starki zimi, naj vsaj malo snega navrže, da lahko letne čase ločimo še po čem drugem, ne pa samo po spremembi temperature.