Na bolje gre. Kolesa so se premaknila, rja je premagana. Zdaj moramo biti previdni. Zažrta v ležaje in zobnike lahko zlomi, lahko zatakne, zagozdi. Zadržujem dih, ne iz vznemirjenja. Nimamo česa vdihniti. Že nekaj časa je tako. Kolesje je zatajilo, zatajili so tisti, ki smo jim zaupali. Pa so zaspali. Rja pa ne. Rja je živa. Rja čuti, da smo tekmeci. Evolucija je neizprosna, moraš biti boljši.

Rja najprej ustavi kolesje. Mi ostanemo na še nekaj vdihih. Premalo, da bi se zavedali, preveč, da bi planili in znova pognali mehanizem, dovolj, da rja posrka kisik iz preostalega zraka. Mi bledemo in vrtimo stare spomine, živost v nas pospravlja sobo in zlaga kovčke. Rja pa grize. Spaja, kar bi moralo biti ločeno, ločuje, kar je bilo spojeno. Ne zavedamo se svoje ranljivosti in začuda, večina se vda, preden sploh dojame. Resnično, pričakoval bi vsaj malo odpora. Nagon po samoohranitvi, željo za življenjem, izogibanje bolečini, nekaj takega bi pričakoval od inteligentnih bitij, kot je človek. Kratko malo zaupajo, ne, slepo verjamejo tistim, ki so za to odgovorni. Potem je tu še logika višje sile. Ne logika, ker to ni logično, a gre za verovanje v nekaj, na kar nimamo vpliva. Po svoje imamo vsi prav, le eni se bolj, drugi pa manj upiramo. Zagotovo pa trenutek, ko bi moral vdihniti, a nimaš česa, ni primeren trenutek za razmišljanje o smislu življenja, kdo ga vodi, in svoje vloge pri tem. Takrat ne gre več za množino, takrat si sam s sabo in s svojim bitjem. Vse filozofije in teorije se skrčijo na golo dejstvo vdiha. Nikogar ni z mnenjem, ne zanima te drugo mnenje, niti kaj bi o tem mislil kdo drug, nekdo, ki bi lahko presodil. Nekdo, ki ga spoštuješ, ki ga sicer vedno vprašaš za nasvet. Tokrat ti ne pade na pamet, da bi kdo sploh lahko kaj menil o tem.

Od tu naprej se dogaja bliskovito.

Dejstvo, da si sam, se zapiči vate kot klin med zarjavele zobnike.

A to je šele začetek. Vsak trenutek nevdiha tišči vate in na klin, čutiš pritisk, narašča v tebi, čutiš eksplozijo volje, želje, potrebe, čutiš, kako ti sili v oči, v usta, zgosti se v penečo se slino in tik preden se ti razpočijo izbuljene oči, sikneš skozi zarjavele zobe, jih razpreš in kolesje se premakne. Rja se drobi, pomešana s slino postaja rjavkasta lepljivost, kot stara, odslužena kri. Vdihneš, globoko. Lepljivost se suši, zmleta v prah odpada s telesa.

Drugačen si. Veš, da zmoreš. Zaveš se, da si na koncu sam. Drugi so tu zaradi sebe in ne zate. Oni potrebujejo tebe, ne ti njih. Verjetno tega še ne vedo, a ne bo jim prizaneseno. Rja napade vsakogar.

Vendar ne misliš več o njih. Prepoznaš te, ki so rjo premagali. Družiš se z njimi. Ne zato, da bi ti pomagali. Zato, da pomagaš njim. Tako ste močnejši. Skrb za kolesja prevzemate v svoje roke. Ni vas strah izzivov. Dihate le toliko, kolikor je treba. In vsak dan je lažje.

Na bolje gre.