Pa je še eno leto za nami. Ni prešlo, kar zdrvelo je. Vem, takšen je splošen občutek, da se svet resnično vrti obstreljen z obilico hipnih informacij, z vseh koncev in krajev, mnogo hitreje kot še nedavno.

Upam, da vas večina iztekajoče leto zapušča z veliko prijetnih spominov in brez grenkobe. Bolje, kot da se leto zaključuje z obratnimi vtisi, veliko grenkobe in malo lepih spominov. Pravega optimizma za bodoče poslovanje sicer ni zaznati, za pesimizem pa tudi ni prostora. Ne dvigovanje bele zastave, previdnost je na mestu.

Kako smo gospodarili, v državi?  Potrebne korenite spremembe, reforme na področjih davčnega, zdravstvenega in pokojninskega sistema nismo niti zastavili. Z nereševanjem teh problemov bomo bremena gotovo premaknili v prihodnost, ko bodo rezi bolj boleči, konkurenčnost gospodarstva pa slabša. Ob najmanjšem pojavu recesije, ki trka na vrata, bo precej drugače. Napovedim, da smo na to pripravljeni mnogo bolje kot pred desetletjem, ne gre čisto zaupati. In mnogim bo to prvič. V  gospodarstvu se pričakuje aktivnejša politika, ki bo povečala odpornost države, gospodarstva in podjetij na pričakovane spremenjene razmere.

Želje, da se bo javni sektor vsaj malo zauzdalo, se niso izpolnile. Enostavno povedano, država bi morala postati cenejša, pa se debeli. V podjetjih težko najdejo usposobljene in delavoljne delavce, za ponudbo v javnem sektorju pa kar ni težav. Nekaj tu »ne štima«, če pa so slednji zaostajali v plačah, so šikanirani, mobingirani in kaj je še teh novotarij. Ve se, kje se črpa za povečano maso plač proračunskih porabnikov. Gotovo je pri njih na plačilnih listih mnogo več rezervnih igralcev in statistov kot v privatnem sektorju. Preprosto, to ni prav.

Ne samo sindikalisti, tudi del stroke zanika ta problem. Mogoče zato, ker za odpravo, rešitve bi bilo potrebno odrekanje. To pa ni nikomur po godu. V to kislo jabolko bo vseeno treba zagristi – optimiranje nalog in izvajalcev na področju javnega sektorja. Če vsaj državna uprava ne bo vitkejša, za zgled, ne bo dobro. Vrečo lahko polni le z večjimi davki, od napovedanega doslednejšega pobiranja le-teh večjih rezultatov ni za pričakovati. To pa ne bo dovolj, ne bo zneslo.

In kako v Coni. Včasih sem mislil »le koga zanima naše življenje in delo, še nas ne dovolj«; pa so se zadeve le spremenile. Mesto ima pomembne projekte za našo Cono. In država, konkretno Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo in Ministrstvo za infrastrukturo nas spremljata in podpirata. Pričakuje se, da bodo na spomlad zagrmeli stroji  in na Zahodu bo kar kaj novega. Najprej proti severu, proti jugu pa je »papirologija« že kar daleč. Da prvič omenim še več, tudi z deli za podhod, podvoz pod železniško progo, bi lahko pričeli z izvajanjem že v prvi polovici leta 2021. Pa še železniško postajo bomo imeli. Pa se le vrti. Brez natančnejšega strateškega načrta razvoja tega prostora, se bo tako naša dostopnost vseeno bistveno izboljšala.

In želje za prihajajoče leto. Svetovna politika sedaj služi bolj za dognojevanje razprtij kot kažipot, zvezda severnica na viharnem morju globalnih, regionalnih in lokalnih nasprotij. Tudi v naši državi si želimo, da se namesto konfrontacij politika poveže okoli glavnih nerešenih problemov, sedaj odmaknjena ponovno prilepi na ljudi in reševanju njihovih življenjskih težav. Volitve niso dovolj, bolj jim je treba gledati pod prste. Vsaka moč potrebuje nadzor.

Mi v Zavodu se bomo še dalje zavzemali, da skupaj ustvarjamo še boljše, pa tudi lepše poslovno okolje. Tako, da interes za dodatno naseljevanje v Coni ne bo usahnil in se nam bo v  tej veliki družini na lokaciji pridružil v prihodnjem letu še kdo, s poslovnimi ambicijami in sposobnostmi za spremembe, sebe in našega okolja. Ne gre za človeško požrešnost, le željo, da na enem mestu, odmaknjenem od bivalnih naselij uredimo in razvojno napredno napolnimo območje, ki je bilo že od nekdaj zapisano gospodarskemu namenu. Na nas je, da še bolje gospodarimo s Cono, upravljamo infrastrukturo in razširimo nabor bodočih uporabnikov z dolgoročnejšo razvojno usmeritvijo.

Tistim, katerim sreča ni mila, jim življenje ponagaja, naj bolečino spustijo na plano in jo ne pestujejo in naj ne ostanejo vsaj brez skromnih želja, brez svetlih kamenčkov novega mozaika. Vsem drugim pa, naj bo vsaj za malenkost bolje kot letošnje leto in naj bo storjen vsaj korak v smeri odprave neenakosti. Naj se vsaj malo zabrišejo ločnice med zajedavci, plenilci in večino, ki predstavlja plen. Slednje je, poleg vseh nasprotij v svetu in neželenih  sprememb v okolju, mogoče največja nevarnost za razvoj obče družbe, ne glede, da je človeško bogastvo revežev neprimerno bogatejše kot človeška revščina bogatih.

Mirne in vesele praznike ter zdravo in uspešno leto Vam želim.

Gorazd Bende