23. december, 2019

INDUSTRIJSKO KOVINARSKA ŠOLA – ŠOLSKI CENTER TAM 1945-1980

Iz ruševin in razbitin stare kovinarske šole so v nekaj mesecih po vojni mlade in požrtvovalne roke obnovile delavnice in učilnice, v katerih je začel rasti in se razvijati novi rod mladih kovinarjev. Dotedanji način vzgajanja učencev v proizvajalnih o …

Piše: mag. Nina Gostenčnik, arhivska svetovalka in namestnica direktorja Pokrajinskega arhiva Maribor

Iz ruševin in razbitin stare kovinarske šole so v nekaj mesecih po vojni mlade in požrtvovalne roke obnovile delavnice in učilnice, v katerih je začel rasti in se razvijati novi rod mladih kovinarjev. Dotedanji način vzgajanja učencev v proizvajalnih oddelkih tovarne je zastarel, kovinska industrija pa je terjala od družbe iz dneva v dan več mladih strokovnjakov. Stara šola tem potrebam ni več mogla zadostiti. Nova industrija je narekovala šolam nove naloge, tovarne pa so zahtevale vedno več in boljše kadre. Edina rešitev je bila sodobnejša in večja strokovna šola, ki bi lahko dajala industriji dovolj kvalificiranih kovinarjev. Leta 1945 je bila ustanovljena Industrijsko kovinarska šola pri TAM – IKŠ, ki je leta 1947 dobila tudi novo stavbo, v kateri se je pouk začel v šolskem letu 1949/50.

Leta 1948 je zrasla nova šola. V šolskem letu 1950/51 so to šolo zapustili kot kvalificirani kovinarji prav isti učenci, ki so jo nekaj let prej pomagali graditi. Nova šola je dajala vsako naslednje leto skoraj enkrat toliko izučenih kovinarjev, kot jih je dajala stara šola. Že do leta 1955 se je v IKŠ izučilo 378 strugarjev, 161 rezkarjev, 69 brusilcev, 272 strojnih ključavničarjev, 25 kovačev, 158 avtomehanikov, 39 avtokleparjev, 191 orodnih ključavničarjev, 7 kalivcev in 12 konstrukcijskih ključavničarjev. Samo v sedmih letih je industrija s te šole dobila 1.312 kvalificiranih kovinarjev, ki so se zaposlili po raznijh delovnih kolektivih po državi.

Nova šola je pomenila pravo nasprotje stari. V šolskih delavnicah so imeli učenci Industrijsko kovinarske šole velike možnosti za praktično delo. V sodobno opremljenih, svetlih in zračnih dvoranah so bili številni učni prostori za ročno obdelavo in okrog 70 obdelovalnih strojev, na katerih so učenci praktično preizkušali svoje znanje. Vsak učenec je imel na svojem učnem prostoru vse potrebne naprave in orodje, ki jih je potreboval pri učenju. Za teoretični pouk so imeli opremljene učilnice.

Šola je 78 % svojih stroškov krila s prodajo izdelkov, ki so jih izdelali učenci sami. Te izdelke so zbirali v montaži, kjer so iz njih sestavljali razne stroje in naprave.

Industrijsko kovinarska šola je delovala do leta 1952 kot poseben oddelek Tovarne avtomobilov in motorjev, potem pa kot samostojen izobraževalni zavod. Leta 1962 je bila odprta triletna tehniška šola za industrijske strojne tehnike za odrasle. Z razširitvijo vzgojno-izobraževalne dejavnosti se je leta 1964 po odloku Skupščine občine Maribor šola preimenovala v Šolski center pri TAM. V tem centru sta delovali poklicna šola za industrijske kovinarje (mlade in odrasle) in tehniška šola za industrijske strojne tehnike.

Poklicna šola za industrijske kovinarje je izučila strugarje, rezkalce, brusilce, ključavničarje, orodjarje, kalilce, kleparje, varilce, kovače, livarje, avtomehanike in tehniške risarje.

Mladi so po končanem šolanju odhajali v delovne organizacije, ki so se ukvarjale s kovinsko dejavnostjo. Usmeritev šole so narekovale predvsem potrebe gospodarstva in industrije, ki je potrebovala določene profile delavcev.

Do leta 1980 je šolanje na Šolskem centru pri TAM končalo kar 5.500 kovinarjev in 670 strojnih tehnikov. Od skupnega števila se jih je kar polovica zaposlila v TAM Maribor.