Že v oktobru 1945 sta bila zaposlena v takratnem metalografskem laboratoriju dva livarja, ki ju je vodil Bruno Museg, dipl. ing. Imeli so dve grelni električni peči za taljenje aluminijevih zlitin. Ulivali so predvsem dele za reparacijska vozila GMC, Studenbacker, Ford, Chevrolet in za zaplenjena nemška vozila. V sestavu metalografskega laboratorija je izdelovala kokile za ulivanje batov kovinomodelarna, ki jo je vodil Alfonz Stropnik. Da so lahko ulivali tako zahtevne dele kot so bati, so morali livarji vložiti ogromne napore v pripravljalna dela. Izdelovali so tudi batne obročke. Sami so si izdelali bobnasto peč na nafto, v kateri so že v začetku leta 1946 talili sivo litino.

Kmalu po vojni je livarna ulivala tudi žlice, ki jih je v tovarniški menzi primanjkovalo. Delavci so jedli v izmenah in čakali na žlice. Zato je livarna za menzo ulila 2000 žlic, poleg tega pa še aluminijaste glavnike, ki jih je prav tako primanjkovalo.

Ob začetku izdelovanja vozila pionir je livarna dobila točno določene naloge. Hkrati pa se je soočala s prostorskimi težavami. Zasilni prostori v kalilnici so bili premajhni, zaradi pomanjkanja denarnih sredstev pa se je livarna namesto v nove prostore preselila v skladišče ostružkov.

V začetku leta 1947 je livarna izdelovala ulitke iz aluminijevih zlitin in ulivala sivo litino. V železarni Vareš je podjetje nabavljalo rabljeno elektroobločno Heroultovo peč, v kateri so potem dnevno pretopili do 1800 kg taline. V livarni aluminijevih zlitin so v istem času montirali tri talilne peči na nafto in štiri grelne električne uporovne peči. V tem času je prišlo do požara in ob obnovi je bila prenovljena tudi zgradba livarne.

Leta 1948 so v livarni začeli pospešeno osvajati valj, glavo valja in karter. V začetku so ulili letno le nekaj desetin kilogramov dobrih ulitkov, kasneje pa so letno ulivali 20 ton ulitkov iz aluminijevih zlitin, tri tone ulitkov iz brona in osem ton ulitkov iz sive litine. Delo je opravljalo 66 zaposlenih. Že leta 1955 je 92 delavcev ulilo 277 ton ulitkov iz aluminijevih zlitin, 34 ton ulitkov iz brona in 105 ton ulitkov iz sive litine.

Do leta 1951 je livarno vodil Bruno Museg, dipl. ing., do leta 1964 Alfonz Stropnik, kasneje še Emil Lesjak. K reševanju težav glede kakovosti ulitkov in razširitve proizvodnih zmogljivosti livarne pa je veliko prispeval Stanko Šolar, dipl. ing.

Novo obdobje za livarno se je pričelo z nakupom licence firme Klöckner-Humboldt Deutz. Livarji so morali osvojiti izdelavo valja in glave valja za zračno hlajeni dizelski motor. K uspehu so veliko pripomogli delavci kovinomodelarne in lesomodelarne, ki je leta 1961 postala sestavni del livarne. S tem je livarna pridobila 15 visoko specializiranih modelarjev. V letu 1961 je bilo v livarni že 100 delavcev, izdelali pa so 553 ton ulitkov iz sive litine in 159 ton ulitkov iz aluminijevih zlitin. V letih 1961 do 1963 so izpopolnjevali tehnološke postopke, izdelovali načrte za povečanje proizvodnje in se lotili modernizacije livarne. Pridobili so 1500-kilogramsko indukcijsko frekvenčno talilno peč za taljenje sive litine. Nabavili so avtomatske oblikovalne stroje, postavili valjčnice, uredili dvigala, obnovili zgradbo livarne in nabavili še eno 1000-kilogramsko indukcijsko mrežno frekvenčno peč za taljenje aluminijevih zlitin. V letu 1970 je tako opremljena livarna zaposlovala 177 delavcev, ki so izdelali 1400 ton ulitkov iz sive litine in 673 ton ulitkov iz aluminijevih zlitin.

Piše: mag. Nina Gostenčnik, arhivska svetovalka in namestnica direktorja Pokrajinskega arhiva Maribor