Za začetek kovačnice štejemo leto 1943, ko so med okupacijo v takratni tovarni letalskih delov postavili prvi dve zračni kladivi. Ob preprostem kovaškem ognju in dveh kladivih je delalo deset ljudi. Kovali so razne dele, predvsem za potrebe vzdrževanja strojev.

Kljub bombnim napadom, med katerimi je bil najbolj poškodovan ravno objekt, kjer je bila kovačnica, je le-ta ostala v njem vse do leta 1947. Delovni pogoji v tej kovaški delavnici so bili izredno slabi. Leta 1947 je bila kovačnica preseljena. K prvima dvema kladivoma so bile postavljena še tri in dve stiskalnici. Tako je postala kovačnica samostojna organizacijska enota, ki je prevzela nalogo osvojiti proizvodnjo vozil pionir. Takratni kovači niso poznali utopnega kovanja, zato so morali vložiti veliko napora v pridobivanje novih znanj. Prvi vodja kovačnice Bruno Titze, dipl. ing., je veliko pripomogel k temu. Zaradi pomanjkanja strojne opreme in neizdelanih tehnoloških postopkov pa so morali kovači velikokrat improvizirati. Prvi utopni izkovek, satelit za vozilo pionir, so v kovačnici izdelali leta 1947. Obseg proizvodnje se je zatem začel povečevati. Od leta 1948 do leta 1950 so osvojili 86 izkovkov, poleg tega pa so razvili peresa in odbijače za ameriška vozila, upogibali kotnike za vozila pionir in izdelovali dele za poljske kuhinje. V teh letih je bilo v kovačnici zaposlenih 40 do 50 delavcev, ki so delali v dveh izmenah. Številni delavci so bili proglašeni za udarnike, kovačnica pa je osvojila prehodno zastavico za izpolnjevanje mesečnih planov.

Vedno večje potrebe po utopnih izkovkih so narekovale gradnjo nove kovačnice. Gradnja se je začela leta 1949 in bila končana leta 1952. Ker novi stroji niso bili na razpolago, so bila v novo kovačnico nameščena reparacijska kladiva in stiskalnice. Začeli so kovanje tudi najtežjih izkovkov za kamione. Uvedba protiudarnih kladiv je terjala splošno spremembo tehnoloških postopkov kovanja. Leta 1954 j bila izkovana prva motorna gred. V letu 1953 so uvedli triizmensko delo, ki ga je opravljalo okoli 70 kovačev.

Prvi obratovodja kovačnice Bruno Titze je kovačnico zapustil leta 1953. Za njim jo je do leta 1954 vodil Anton Valant, dipl. ing., in do leta 1956 Tone Grmek. Za njim je kovačnico prevzel Oto Tomažič. Oto Tomažič je uspešno reševal problematiko posameznih strojnih skupin, vodil osvajanje novih izkovkov in skrbel za povečevanje produktivnosti. Do leta 1962 so bili v kovačnici nameščeni vsi stroji, leta 1964 pa je začela obratovati 1050-tonska hidravlična stiskalnica, s katero so lahko oblikovali vse strojne skupine. Ota Tomažiča je zamenjal Bojan Celestrina, dipl. ing., ki je preučeval teorijo kovanja ter uredil tehnično in tehnološko dokumentacijo in določil osnove za doseganje boljše kakovosti.

Leta 1968 je bila opravljena rekonstrukcija delavnice. Protiudarno kladivo je bilo zamenjano z novim, nameščeni so bili novo padalno kladivo Lasco, indukcijska peč in lomilni stroj. Za kovanje in toplotno obdelavo vseh vrst izkovkov iz jekel je bil zgrajen objekt kovačnice, ki je bil velik 7562 m². Proizvodni program kovačnice je obsegal prosto in utopno kovane izdelke iz jekel. Področje uporabe izkovkov TAM-ove proizvodnje je bilo dokaj široko, saj so bili izkovki primerni za vgradnjo v motorje z notranjim izgorevanjem, v avtomobile, traktorje, razna gonila, armature in dvigala.

Piše: mag. Nina Gostenčnik
arhivska svetovalka in namestnica direktorja
Pokrajinski arhiv Maribor