6. novembra, 2019

DOBRI VODJE IMAJO DOBRE DELAVCE

Žal velja tudi nasprotno: vodstveni kadri, lastniki podjetij, direktorji in vodje v javni sferi in njihove komisije velikokrat najamejo ali zaposlijo ljudi, za katere vedo ali slutijo, da ne bodo dorasli nalogam in izzivom, s katerimi se bodo srečevali …

Piše: Igor Ambrožič

Žal velja tudi nasprotno: vodstveni kadri, lastniki podjetij, direktorji in vodje v javni sferi in njihove komisije velikokrat najamejo ali zaposlijo ljudi, za katere vedo ali slutijo, da ne bodo dorasli nalogam in izzivom, s katerimi se bodo srečevali. Zakaj tako?

Odgovor na to navidezno nelogično in nerazumno ravnanje se glasi: zavist in ljubosumje. Pri tem moramo biti pozorni in ločiti oba pojma, ki se prepletata, pa vendar sta različna in odvisna od določene situacije. Zanimivo je, da zaposleni velikokrat prepoznajo te procese, toda nimajo izkušenj, kompetenc in odgovornosti, da bi presegli neustrezno kadrovanje.

………………………………………………………………………………………………………………………………………

Časopis Večer že dolgo izbira misel ali izjavo leta, ki jo bralci dnevnika z glasovanjem prepoznajo kot najboljšo in najznačilnejšo za minulo leto. V prvem letu akcije je zmagal glasbenik Vlado Kreslin z izjavo, ki je danes že zgodovinska: »Slabi šefi jemljejo slabe delavce, da so lahko še naprej šefi, tako je tudi v glasbi.« Med izjavami, ki opisujejo delovanje podjetij, obenem pa so jih bralci izglasovali za tiste, ki so zadeli »žebljico na glavico«, spada tudi naslednji: »Slovenci lažje oproščamo lopovščino kot uspeh, morda tudi zato, ker imamo nekaj tihotapskega v genih od Martina Krpana naprej. Dejstvo pa je, da Slovenci oprostijo vse, le uspeha ne!« (Ivo Boscarol, podjetnik) In še naslednja misel: »Sposobni ljudje ustvarjajo delovna mesta, nesposobni pa jih uničujejo.« (Husam Franjo Naji, zdravnik)

……………………………………………………………………………………………………………………………………….

To so spoznanja izkušenih posameznikov na odgovornih in izpostavljenih položajih. Glasovanje, v katerem taka izjava ali razmišljanje zmaga, pa kaže, da tudi povsem običajni ljudje slutijo, kaj je lahko v nekem podjetju narobe. Kaj se torej dogaja?

Neizražena čustva

Strokovnjaki, ki proučujejo sistemsko psihodinamiko delovnih skupin in organizacij in se praktično ukvarjajo z njo, so že pred desetletji ugotovili, da vsako organizacijo, podjetje ali ožji tim obkrožajo nezavedne silnice skritih, običajno neizraženih čustev, ki včasih bolj, drugič manj intenzivno vplivajo na izvajanje osnovnih nalog v organizaciji ali podjetju. Premalokrat pomislimo, da vsak sodelavec svojega vodjo, direktorja in drugega sodelavca, organizacijo ali delovno skupino, katere član je, doživlja po svoje. Seveda imajo tudi vodje in direktorji do posameznega člana tima, kolegija ali posamezne skupine v podjetju oseben odnos in stališče, ki je velikokrat le malo povezano z realnim, objektivnim stanjem. S tem ni nič narobe in je povsem normalno, treba pa se je zavedati, da podjetje obstaja tudi v mislih vsakega posameznika in da je ta predstava lahko zapletena in močno vpliva na delovanje organizacije.

Govorimo torej o izraženih in zatajevanih čustvih, ki so neločljiva od delovanja vsake delovne skupine. Zaznamo jih lahko v skupnem vzdušju, organizacijski klimi podjetja (»matriks«), v doživljanju in ravnanju posameznika. Takoj se nam porodi večna dilema, ali čustva sploh spadajo na delovno mesto. Vprašajmo se širše, ali izražanje čustev, njihovo razodevanje v komunikaciji s sodelavci, vodji ali direktorji spada v delovni vsakdan. Ljudje smo pretežno čustvena bitja, zato ne moremo postali hladni strokovnjaki ali roboti, ko prestopimo prag podjetja. Obvladovanje čustev pa ne pomeni zatajevanja in potlačitve negativnih in ogrožajočih čustev in občutkov, temveč njihovo predelavo, spoznanje na razumski ravni, kar je mogoče le v dolgem procesu in dobri komunikaciji med vsemi člani v delovni skupini, oddelku ali podjetju. Pri tem so lahko podjetju v veliko pomoč izkušeni konzultanti in trenerji, ki se vsak dan srečujejo s podobnimi težavami svojih strank.

Vloga vodij je zahtevna

Vrnimo se k vodjem. Iz zgoraj navedenega sklepamo, da imajo vodilni kadri ključno vlogo v teh procesih, zato naj bi bili ustrezno opremljeni z znanji in veščinami, kako ravnati in usmerjati nezavedno življenje organizacije in procese, ki izhajajo iz tega. In zelo pomembno je, kako usmerjati energijo, kreativnost, želje in ambicije, da bodo koristile zaposlenim, podjetju in skupnosti, kjer delujejo. Res je, ni lahko biti vodja, še težje je biti dober vodja, ki razume razmišljanje in ravnanje sodelavcev in jih zna vedno znova usmeriti na najboljšo pot do cilja. Če je tako, se ne dogaja, da vodja zaradi strahu in negotovosti raje najame slabšega delavca, da ga ne bo prehitel v strokovnosti ali čez nekaj let celo pokazal ambicije, da prevzame njegovo mesto. Biti vodja torej ni lahko. Mogoče pa se je naučiti in izuriti, kako biti dober vodja, ki mu sodelavci zaupajo, so zadovoljni in podjetje ekonomsko napreduje.