Že v preteklem letu je bilo moč zaslediti, da so pričakovanja gospodarskih družb vse manj prežeta z optimizmom glede prihodnjega poslovanja. Ni še bilo opaziti pesimizma, vendar so bila pri srednjeročni napovedi predvidevanja zaznavno bolj previdna. Domačih gospodarstvenikov ne tarejo toliko ameriško-kitajski trgovinski spor, potencialni razmah globalne trgovinske vojne, niti brexit, pojav rumenih jopičev v Franciji, niti zapleti zaradi italijanske recesije v drugem polletju preteklega leta kot jih tare jasna napoved konca desetletja nemškega gospodarskega vzpona. Avtomobilska industrija doživlja tektonske premike, njen vpliv na blagostanje v Nemčiji je odločilen. Pa tudi pri nas, čeprav si tega ne priznamo radi. Zaradi tega se v gospodarstvu zahteva dejavnejša politika, ki bo omogočala povečano odpornost države, gospodarstva in podjetij na spremenjene razmere. Vsi ukrepi za povečanje produktivnosti, zaposlovanja, posebej mladih, in zagotavljanje primerne socialne varnosti hendikepiranim in neprilagojenim gredo v pravo smer, socialna potuha, popuščanje sindikatom, bolje organiziranim v javnem sektorju pa pomenijo strel v koleno. Pa tudi grožnje z novimi davki so močnejše od posluha za razbremenitev plač. Socialni dialog je gotovo pomemben, toda to ne pomeni pristajanja vlade na vse zahteve. Kam plovemo? O preobremenjenosti, izgorelosti na delovnem mestu se govori le v javnem sektorju. Opozarjanje na težave je že mobing. Sindikalno zahtevane kadrovske menjave kulturnega ministra, generalnega direktorja zaporov …, ljudi na odgovornih mestih, ker so odločni in storilnostno naravnani, je pristajanje na diktat sindikatov. Ti se primarno v bran postavijo za svoje nergače in ne najboljše delavce, bazen, iz katerega kadrujejo tudi v svoje vrste. Posluha za spremembo delovnopravne zakonodaje niso pokazali, sedaj pa se jezijo nad obsegom prekarnega dela. Plačni sistem je čas že davno povozil, njihovo zavzemanje je zaznati le za minimalno plačo, kot da je plača izključno socialna in ne ekonomska kategorija. Bodi dovolj, se bo zaznalo, da to pišem z razočaranjem in jezo, ker zaposleni res nimajo nikogar, ki bi jih pošteno zastopal.

Tovrstno popuščanje vlade je povzročilo ponovno opozorilo Fiskalnega sveta, da vlada z rebalansom proračuna za leto 2019 načrtuje previsoko rast porabe in s tem zapušča strukturno ravnovesje. V času ugodnih gospodarskih razmer grobo varčevanje res ni potrebno, kljub temu pa bi morala biti vlada bolj previdna pri načrtovanju ob predvidenem slabšanju sedanjih pogojev gospodarjenja in izdatke načrtovati v še nekoliko nižji višini, kot jo kot maksimalno dopušča fiskalno pravilo.

Kaj nam je v tem letu za postoriti? Nič posebnega, kot običajno, porabiti vse resurse okoli sebe, ob skrbi za naravo. Zbrano, preudarno in na polno. Kot Ilka! Ja, pa da bo nam in Magni v Hočah uspelo prebroditi te muke božje. Preveč je negativne energije, ovir, ker v primerjavi s kmetijstvom v politiki, žal, na področju »prašičereje« ni težav.