Zapriseženo nagnjen na levo, obračam glavo vstran. Vleče me onkraj, ker me pravljičarstvo že od otroštva ni pritegovalo. V delavski družini imaš možnost zelo zgodaj spoznati realno življenje. V vzgoji ni bilo prostora za laganje, potuho, podtikanje, prikrivanje, omalovaževanje,…., posluha za lenobo. Komunikacija je bila neposredna, brez celofana, mašnic in rožic. V gene mi je bil vstavljena koda za socialno pravičnost, zapis, da politika in birokracija v veliki meri živita na račun delavstva. Za vsako podobo raja za nekatere, se drugim vrtijo peklenske slike življenja. Da, slednjih je mnogo, mnogo več. In če nočeš, da te potegne v globel, je treba delat. To mi je bilo za popotnico v življenje dano. In vero je treba imeti. Verjeti v delo in  če je pošteno in korektno opravljeno, bo poplačano. V slednje že dolgo nisem več prepričan, v osnovi pa sem staršem za te nastavke za življenje hvaležen.

To je podstat na kateri še danes ocenjujem ljudi in njihovo delo. Si zasluži ali se je prikoritil? Podobni vatli so tako pri posamezniku kot za deležnike skupne pogače v družbi. In smo že pri socialnem dialogu. Je to dialog?! Kdo je šibkejša stran? Tisti, ki s svojimi proizvodi, storitvami trdo služi po širnih meridianih sveta, ali oni, ki voden s srani vrlih sindikalistov pred zgradbo parlamenta, vlade grozi, da bo vso delo zaustavil, blokiral…, skratka s silo dosegel, izsilil zase boljši kos in to z žuganjem po domačih cestah.

Zanimivo je, da v podjetjih že kar nekaj časa bijejo plat zvona, da delavcev v predelovalnih dejavnostih, gradbeništvu, prevozništvu, gostinstvu….. kronično primanjkuje, v javnem sektorju pa, ne glede na zadnje izbruhe nezadovoljstva, ker so zaposleni pod največjimi pritiski, permanentno preobremenjeni, podvrženi stresom, mobingu…., pa tega pomanjkanja še ni za opaziti. Kljub temu, da je v zadnjih par letih za boljšo podporo družbi, gospodarstvu le-ta pošteno »kipnil«, na 172 tisoč zaposlenih, smo nedavno bili obdarjeni s predlogi, da bi ta številka morala biti še precej višja. Delovnopravno zakonodajo ne bomo spreminjali, prekarce pa zaposlili. In to po normativih, ki so pač takšni kot so in ni, da bi prepustili, da se nam vitalna esenca delovnega ljudstva, ki smo jo pripeljali do izgorelosti, podvrže prepihu in da se najdejo temne sile, ki bi jim predočile, da so v gospodarstvu, v odvisnosti od rezultatov dela, zraven vhodnih tudi izhodna vrata.

Pozdravljam željo, da se zagotovijo polna usta za vse, vendar zadnji predvideni predlogi zakonskih sprememb po Sporazumu med vladnimi strankami za leto 2019, me puščajo odprtih ust..

Šment je, da se o tem samo ne govori, posluša, temveč bi nekaterniki resnično želeli, da tovrstne pobude dobijo možnost, da se z njimi na živem narodovem telesu eksperimentira. Upam, da se najdejo dovolj modre in pogumne glave, ki se tem idejam ne bodo po-klonile. V tem primeru je politična korektnost s strani vlade izigrana in predstavlja za družbo nevarno igro. Ponovno so vse sile uperjene k delitvi, namesto k delu, ustvarjanju. In to v naglo spreminjajočih se razmerah. Še tako konkurenčna zakonodaja ti ne zagotavlja uspeh, mi pa rinemo v nasprotno smer. Zakonodajni okvir je potrebno prilagoditi najboljšim, najbolj prodornim, najbolj odzivnim na spremembe in ne najglasnejšim, najarogantnejšim.

Sicer pa, ideali so ponavadi veliki, življenje večinoma ne.