6. oktober, 2019

ZALJUBLJENI V »FABRIKE« ali INDUSTRIJSKI TURIZEM* – ZAKAJ PA NE?!

Industrijska dediščina se vedno bolj uveljavlja kot pomembna vsebina turistične ponudbe posameznih krajev po svetu. Pravzaprav lahko govorimo že o »splošnem porastu zanimanja« za industrijski turizem na svetovni ravni. Naj začnemo z enim izmed bolj zna …

Piše: Vid Kmetič in Katja Beck Kos, Rajzefiber

Industrijska dediščina se vedno bolj uveljavlja kot pomembna vsebina turistične ponudbe posameznih krajev po svetu. Pravzaprav lahko govorimo že o »splošnem porastu zanimanja« za industrijski turizem na svetovni ravni.

Naj začnemo z enim izmed bolj znanih industrijskih področij – Porurjem, ki je izkoristilo svojo bogato dediščino premogovnikov in delavstva ter izpraznjene industrijske prostore koristno preobrazilo v prostore za umetnost in ustvarjalnost. Na tej svoji dediščini je Porurje zgradilo eno izmed bolj odmevnih evropskih prestolnic kulture – Ruhr 2010. Nekdanje hale izkopov so v regiji, ki je del nekdanje »modre banane« in se razteza med Dortmundom in Essnom, postale razstavni prostori, gledališča, produkcijske dvorane, nekdanji »gasometri« poligoni za potapljače, nekdanja industrijska »scena«, že vsa zarjavela, pa edinstven in zelo atraktiven prostor večjih koncertov ali predstav tudi v okviru prominentnega festivala Ruhrtrienalle.

Porurje je sicer utrpelo veliko brezposelnost v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja v času zapiranja premogovnikov, vendar jim je, ponosnim na svojo dediščino, tako snovno kot nesnovno, uspelo zgraditi novo, privlačno zgodbo. Celotna regija, vsi ti prostori privabljajo s svojo zgodovino in tudi trenutno uporabo množice turistov ter dajejo s tem celotni regiji popolnoma nov zalet.

Da ta zgodba ni edina večja v Evropi, priča na primer tudi vsebina poljske turistične organizacije, ki ne samo, da ponuja karto vse dediščine, ampak tudi turistično ponudbo ob tem.
Na industrijskem turizmu gradijo tudi Belle Isle, Brooklin in Detroid v ZDA, Saint Nazaire v Franciji, Bataan na Filipinih in Balaklava v Ukrajini.

Na Japonskem so za to iznašli celo nov izraz – »Kojo moe (Factory Infatuation – zaljubljenost v ‘fabrike’) v japonščini. V Kojo moe se industrijski objekti ne cenijo zaradi preteklosti, ampak zaradi svoje estetske vrednosti: Po mnenju japonskih industrijskih turistov so rastline in tovarne lepe. V nekaterih primerih je industrijski turizem omogočil razvoj lokalnega turizma. V kraju Kawasaki so lokalne oblasti desetletja želele okrepiti turizem, vendar neuspešno in šele Kojo moe je povečal število obiskovalcev.«

(Lajos BOROS, Lajos; MARTYIN, Zita; PAL, Viktor: Industrijski turizem – trendi in priložnosti)
V Sloveniji je babica industrijskega turizma seveda Tehniški muzej Slovenije v Bistri, a na srečo ni ostal edini na tem področju. Industrijska dediščina je tako na ogled tudi v Mežiškem rudniku in v Podzemlju Pece, pa v Kovaškem muzeju Kropa, Muzeju pošte in telekomunikacij Polhov Gradec, Pivovarskem muzeju Pivovarne Union Ljubljana ter Železniškem muzeju Slovenskih železnic v Ljubljani. Novejše zgodbe odpirajo tudi v Šaleški dolini z Velenjem underground in v Trbovljah s »4. dritl – virtualni muzej rudarstva«.

In Maribor? Eno izmed največjih industrijskih središč Jugoslavije je prežeto z nesnovno dediščino delavstva, nesnovno dediščino industrijskih znanj, hkrati pa ima še vedno številne ohranjene industrijske zgradbe, ki kar kličejo po ponovni uporabi. Še več, imamo zelo bogato zbirko in angažirano ekipo Muzeja narodne osvoboditve – če še niste bili na njihovi stalni razstavi, vam obisk toplo priporočamo!

Tudi zato, ker mislimo, da Maribor ni samo stara trta, smo se v Rajzefibru odločili, da začnemo z odpiranjem (tudi) te zgodbe. Festival sprehodov, ki smo ga organizirali že drugo leto zapored, je presegel vsa pričakovanja. Izvedenih je bilo 53 sprehodov po celotnem mestu in bližnji okolici, v organizaciji in izvedbi celotnega festivala je sodelovalo 66 ljudi, obiskalo pa ga je več kot 1.200 obiskovalcev.

Prepričani o vsej dediščini našega mesta in zaljubljeni v zgodbe, ki se skrivajo tudi za zaprtimi »fabrikami«, bomo naše sprehode izvajali še naprej, poiščete pa jih lahko na spletnem naslovu rajzefiber.si

Pišeta: Vid Kmetič in Katja Beck Kos, Rajzefiber

*Vir wikipedija:
Industrijski turizem je mogoče opredeliti kot obiske območij, kjer je širši javnosti omogočen ogled določenega strokovnega znanja iz preteklosti, sedanjosti in prihodnosti.[1] Industrijski turizem je podvrsta v turistični dejavnosti, ki je nastala predvsem zaradi različnih sprememb na trgu, katere namen je preoblikovati obstoječe zarjavele elemente industrije v nove priložnosti, pri čemer je poudarjeno oživljanje gospodarstva po načelu trajnostnega razvoja in doseganja večje stopnje promocije okolja, objektov, kulture in ljudi. Industrijski turizem se torej naslanja na razvoj novih ali obstoječih industrijskih danosti, ki izhajajo iz preteklih zgodovinskih industrijskih procesov nekega objekta, dejavnosti, kraja ali regije.

Industrijski turizem lahko razdelimo v tri kategorije:[3]
turizem industrijske dediščine,
obiske podjetij, ki odpirajo svoja vrata obiskovalcem s predstavitvijo njihove proizvodnje in
znanstveni turizem.